Oče je mamo dolgo obtoževal, da ima ljubimca, potem pa mu je nekdo prišepnil, da je kosila z neznanim moškim. Od takrat naprej je bilo vpitje na dnevnem redu. Očeta je najbolj skrbela mama in njen potencialni ljubimec, mami pa je njegova nejevera parala živce. Obtožbe so padale dnevno, kot močan dež pa so bolele vso družino. "Večinoma sem se trudila bratcu pokriti ušesa, da ne bi slišal, kaj vpijeta. Čeprav je mene verjetno bolelo še bolj kot njega, saj sem vse besede veliko bolje razumela." Starša sta se počasi odtujevala, vmes sta še kričala, vendar sta počasi postajala tako jezna, da sta se drug drugemu izogibala v stanovanju. "Oče ni šel skozi kuhinjo v dnevno sobo, če je bila mama v kuhinji, ona pa je zaprla vrata, če je morala mimo njega v kopalnico." Hladna vojna je bila prav tako, če ne še bolj, boleča za oba otroka.

"Mama je včasih delala nadure, da bi se ognila očetu, oče pa je iz istega razloga ostajal z doma in po službi igral tenis. Ker sva bila s Simonom precej sama, sem se naučila kuhati, da nisva bila lačna." Čez čas se je Katarina odklopila od zunanjega sveta, postala je kot ledena kocka, ki ji nič ni prišlo do živega. Njeno srce se je odelo v jeklo in sčasoma so tudi njene prijateljice obupale, saj je postajala vedno bolj tiha in nesrečna, nedostopna za prijatelje in nedružabna. Seveda ni pomagalo, da se je začela puberteta, saj je z njo prišlo še več težav s samo seboj. "Seveda sem že tako imela veliko težav in bila prepričana, da me nihče ne mara – to, da se starša zame nista zanimala več, je samo pripomoglo, da sem še bolj verjela v to."

Katarina ni čutila več nobene žalosti, ni se čutila zapostavljeno, ni hrepenela po pozornosti svojih staršev. In ko je pred blokom njeno mucko povozil avto, pa ji ni bilo nič hudo, se ji je to zdel zanimiv fenomen. Sama in osamljena je strmela skozi okno in ugotovila, da ji ni hudo prav za nobeno stvar več. Na polici nad televizijo je zagledala očetov švicarski nož in zanimalo jo je, če bi sploh čutila pravo bolečino. Vzela ga je in ga prislonila na podlaket. "Nekaj časa sem ga gledala, kako se stiska ob mojo kožo." Malce je dvignila, spremenila kot med rezilom in kožo ter pritisnila navzdol. Iz ust se ji je izvil sikajoč glas … Pogledala je na svojo roko in zagledala kri, ki se je počasi cedila izpod rezila. Prvič po mesecih otopelosti je začutila bolečino. Zdelo se ji je, kot da izganja vso tisto otopelost iz sebe. "Čutila sem, kako jeklo, ki me obdaja, drsi z mene," pravi. Čutila je olajšanje. Gledala je svojo krvavečo roko in se počutila veliko bolje. Prepričana, da se je zdaj rešila prekletstva ledene kraljice, se je dva dni smehljala in skrivala svojo rano.

A po dveh dneh se je prekletstvo spet spustilo, ko je oče vrgel prvi krožnik ob steno. "No, steno je zadel, ker se je mama sklonila," se kislo nasmehne. "In spet sem obstala sredi kuhinje in strmela vanju, kako vpijeta." Slišala je samo besede, ton glasu, kletvice in žaljivke je niso več prizadele. Ustrašila se je ledu, ki ji je začel oklepati srce, zato je pomirila Simona in se zaprla v svojo sobo. Izpod žimnice je potegnila švicarski nož in ga zapeljala čez roko. Pokazala se je kri, začutila je bolečino. "Ampak ne dovolj. Občutek je minil po nekaj minutah, zato sem še enkrat prislonila nož in zarezala." Tisto noč je v roko zarezala trikrat.

Naslednjič, ko se je počutila samo in otopelo, je zarezala petkrat. Ko je zmanjkalo prostora na levi roki, se je naučila nož uporabljati z levico.
Njena starša sta se odločila, da je njunega zakona vendarle konec, zato se je oče odselil. Mama je verižno kadila in grlo splakovala z viskijem, Simon je spet začel sesati palec, Katarina pa si je našla novega 'švicarskega' prijatelja. Zelo je shujšala, vedno pa je nosila dolge rokave, saj sta bili obe roki že pošteno porezani. Nekega dne ji je med telovadbo rokav zdrsnil više, kar je opazila ena od njenih sošolk, prijateljica, s katero se je Katarina veliko družila, preden se je zaprla vase. Seveda je pozneje, po telovadbi povprašala Katarino, kaj se dogaja. "Seveda sem nastopila z obrambo in rekla, da sem se po nesreči porezala, vendar ni odnehala."

Katarina se ji je izogibala, vendar prijateljica ni odnehala. "In danes sem ji hvaležna, da je vztrajala." Sicer je trajalo, vendar se je Katarina vendarle odprla. "Upirala sem se z vsemi štirimi in sikala nanjo ter vpila. Rekla, da je paranoična in da se je to ne tiče." Sčasoma ji je prijateljica s prijaznostjo vendarle prišla dovolj blizu, da je Katarina počasi spregovorila o svoji družinski situaciji. Prijateljica jo je poslušala in jo držala za roko. "Nikdar ni spregovorila besede. Ni rekla 'saj bo', ni rekla, da ve, kako se počutim. Kar je bilo verjetno odločilno, saj nihče, ki ni šel skozi kaj podobnega, ki ni nikdar otopel, ne more vedeti, kako natanko se počutiš," pravi Katarina. Danes so se njene rane zacelile, njena duša pa si še ni čisto opomogla. "Še vedno me včasih prime, da bi se porezala, ko sem nesrečna, osamljena ali ko otopim, če se počutim, kot da nikomur ni mar." A k sreči je našla zaupnico, ki jo pokliče vsakič, ko pomisli na svojega 'švicarskega' prijatelja.

po tonskem zapisu zapisala petra ž.