Foto: keystone

Ni bil kdove kaj, Bojan sam celo ne želi povedati, katere znamke je bil. "To ni pomembno," zamahne z roko. Takrat je štel osemnajst let in tega je danes že malo več kot deset let. "Dejstvo je, da smo bili takrat mladi in neumni," pravi, "in smo se osredotočali na najbolj nepomembne stvari." Med temi nepomembnimi stvarmi so bile predvsem tiste v kategoriji frajerstva. To je beseda, ob kateri se Bojan danes grenko nasmehne. "Mislili smo, kako zabito, da so največji frajerji tisti, ki si upajo največ in to pri najbolj bedastih stvareh. Kaj kmalu mi je postalo jasno, da so največji frajerji tisti, ki ne delajo neumnosti, ki so razsodni in pomislijo, preden kaj naredijo." Žal je bila za to spoznanje potrebna tragedija.
Bilo je v pozni jeseni, ko se je mraz ponoči že spuščal pod ničlo in je zima počasi kazala svoje zobe. Bojan se je s fanti odpravil na sobotno rajanje. "Rajanje smo mu rekli, ker smo bili vsako soboto čisto nič drugega kot veseli!" Ker je bilo mrzlo, fantje niso hoteli peš do kluba, ki je stal precej na samem, pač pa so Bojana nagovorili, da jih zapelje z avtom. "Nisem hotel voziti, ker je to pomenilo, da ne smem spiti nobenega piva," opozori temnolasec. "Pa sem si hitro priznal, da mi kljub vsemu ni do tega, da zmrzujem po poti tja in nazaj." A tistemu pivu se Bojan ni mogel upreti. In še enemu. Pa še dvema. Ko so stopili iz lokala, je bilo že pozno, dva izmed njegovih treh prijateljev sta bila precej pod vplivom alkohola, četrti pa ni imel vozniškega dovoljenja. Ko so prišli do avta, so videli, da je zmrzal že prekrila vetrobransko steklo. Mraz je že pošteno pritiskal, zato so se odločili, da hitro očistijo steklo in se počasi odpravijo domov. "Mraz je bil res že precejšen, zato smo očistili le majhen kvadratek na voznikovi strani in se odločili, da bomo pač tako potovali do doma, saj je bila prazna cesta in nismo imeli daleč."
Medtem ko sta njegova pijana kolega na zadnjem sedežu uganjala norčije in plezala po Bojanu in njegovem prijatelju, se je Bojan, katerega vid je bil tudi precej zapolnjen z alkoholom, trudil, da bi videl pred seboj na cesti. "Luči ob poti skorajda ni bilo," pravi, "zato tudi nisem veliko videl." Prepričan, da je cesta prazna, je pritisnil na plin v želji, da bi bili čimprej doma. "Sploh je nisem videl, ko je stopila na cesto s stranske poti," pove s tihim glasom. Sestra njegovega pijanega prijatelja, ki je sedel na sedežu za njim, je namreč malega psička, ki je tulil sredi noči, odpeljala na sprehod. In padla je naravnost pod Bojanova kolesa.
"Ne morem razumeti, kako se je to lahko zgodilo," pravi. "Priznam, da sem bil vedno težak najstnik, vendar nikdar nikdar ne bi pil in vozil! Kaj mi je bilo tistega večera, še danes ne vem." Katja je utrpela hude poškodbe in se iz kome zbudila po treh tednih. Da je ponovno začela hoditi, je potrebovala 16 mesecev. "Šel sem jo obiskat, vendar z mano ni spregovorila niti besedice. Njen oče me je vrgel iz sobe, ona pa je samo jokala," pravi Bojan, ki od usodne noči ni nikdar več videl nobenega izmed fantov, ki so bili z njim v avtu. "Nikdar si tudi nisem odpustil in za volan nisem sedel nikdar več," pove. "Hkrati pa ne poskusim več niti pikice alkohola." Pravi, da je svojo zgodbo zaupal zato, da bi mlade opozoril na nevarnosti, ki nanje prežijo skozi oči alkohola, malomarnosti in neprevidnosti. "Danes bi raje hodil peš sedem ur kot pa da bi sedel v avto pod vplivom alkohola," pravi. In upa, da bo njegova zgodba pomagala vsaj enemu izmed tistih, ki jo bodo prebrali.

Foto: promocijski material

petra ž.