Pred tem se nista poznali?

Sandra: Ne, sploh ne. Spoznali sva se pred tremi leti, ko sva pristali v isti bolnišnični sobi.
Mirjam: Če povem po pravici, mislim, da mi ne bi uspelo brez Sandre.
Sandra: V bistvu sva se spoznali v najbolj idealnem trenutku, ko sva najbolj potrebovali oporo nekoga, ki razume.
Mirjam: Sicer vedno pravijo, da sta dva človeka z isto motnjo težko prijatelja, vendar nama je uspelo.
Sandra: Zdravniki so nama celo odsvetovali druženje, vendar se je v najinem primeru hvala bogu obrnilo nama v prid.

Obe sta dobili diagnozo anoreksije. Sta se je otepali?

Mirjam: Seveda. Jaz sem le hujšala in imela po svojem mnenju še malce preveč "špehnata" stegna.
Sandra: Jaz sem bila prepričana, da mi zavidajo mojo postavo. Želela sem se znebiti velike riti.
Mirjam: Moj razlog za hujšanje je bil, da sem želela biti model. V neki agenciji so mi rekli, da imam preveliko zadnjico. Dejstvo je, da imam široke boke. Začela sem hujšati, sprva pač tako, da zjutraj nisem pojedla zajtrka, med odmorom v šoli pa sem raje pila vodo, ker je zdrava. Doma sem rekla, da sem se najedla v šoli, zvečer sem pojedla jabolko in mama je mislila, da zdravo živim. V resnici pa se mi je gnusilo vse, kar lahko opredeliš kot hrano.
Sandra: Jaz sem se zagledala v mlado ameriško filmsko igralko. Bila je lepa, predrzna, elegantna in v nekem filmu je imela grozno suhe noge, pa je bila še vedno zelo lepa. Želela sem ji biti podobna, zato sem tudi jaz začela hujšati.

Se je tudi tebi hrana gnusila?

Sandra: Meni se ni toliko gnusila hrana kot samo žvečenje. Da ljudje nekaj tako gnusnega počnejo v javnosti, drug pred drugim … Saj ni dosti razlike, kot če bi vsi družno opravljali veliko potrebo! Meni je bilo vse isto. Ob pogledu na ljudi, ki so žvečili, se mi je obrnil želodec. Sama nisem Ljubljančanka in sem v srednjo šolo hodila v Ljubljani, torej sem živela v dijaškem domu. Mojim staršem se še sanjalo ni, kaj se dogaja. Skorajda vse vikende sem ostajala v Ljubljani, njim pa sem rekla, da imam ful kontrolnih in podobno.

Teža vama je najverjetneje kar hitro začela upadati.

Sandra: Za moje takratne pojme še zdaleč ne dovolj hitro.
Mirjam: Sama bi morda podlegla bulimiji, če bi bila sposobna potisniti prst v usta in se prisiliti k bruhanju. Ker tega nisem zmogla, pač raje nisem jedla.
Sandra: Ko se ti začnejo prvi kilogrami topiti, je to kot praznik. Zdi se ti, da ne delaš ničesar narobe, in komaj sem čakala, da bom lahko ne le potipala, pač pa tudi videla svoja rebra. Na to sem razvila prav poseben fetiš. Na vseh kopališčih sem opazovala punce in gledala, če se jim vidijo rebra.
Mirjam: Meni je bilo všeč, da sem postala bleda in imela ogromne luknje v licih, saj sem bila prepričana, da me to dela bolj ženstveno in da nisem bleda, pač pa da imam porcelanasto polt. (za kratek čas utihne) Zdaj je prav težko verjeti, v kaj sem bila prepričana.
Sandra: Lakota je postalo "stanje", na katerega se pač navadiš. Tako kot nenehni glavobol, ki ga počasi ne čutiš več.
Mirjam: Spomnim se, da sem imela nekoč težave z zobom in ko so mi ga zdravili, me je ves čas bolelo. Kakšen mesec dni. Ko me je nehal boleti, je bilo nenavadno, ker skorajda nisem vedela, kako je, če te ne boli ves čas. Tako je bilo z lakoto. Preprosto je postala del mojih občutij in je niti nisem več zaznavala, saj se nisem več spomnila, kako je NE biti lačen.

Mirjam, ti si živela doma, kaj tvoji starši niso ničesar opazili?

Mirjam: Hotela sem narediti veliki bum, zato sem takrat, ko sem opazila, da izgubljam kilograme, začela nositi širše obleke. Pozneje so bile to lahko tudi kar moja oblačila, nobenih prevelikih mi ni bilo treba kupovati. Ker sem hotel naenkrat vse presenetiti s svojo čudovito postavo, sem se odločila, da jo bom skrivala. Moja mama je bila zadovoljna, ko sem nehala nositi oprijete majčke z dekolteji in ozke kavbojke z nizkim pasom.

Vama je kdaj padlo na pamet, da pretiravata?

Sandra: Sošolke so začele spraševati, kako to, da sem tako shujšala, pa sem si mislila, da so le ljubosumne. Poklicali so me k psihologinji v pisarno, pa sem si izmislila, da mi je umrl oče in imam težave s spanjem in tekom. Potem so me pustili pri miru.
Mirjam: Jaz sem bila prepričana, da sem na pravi poti. Še sedem kilogramov in ni vrag, da se mi ne bodo tudi boki potegnili skupaj, postali ožji …

Ko so vaju sprejeli v bolnišnico, sta bili že grozno shujšani …

Sandra: V višino merim 167 cm. Moja teža, ko sem prišla v bolnišnico, je bila 42 kg.
Mirjam: Jaz sem imela pri 163 cm 39 kilogramov. Bili sva živa okostnjaka.

To je teža otrok v osnovni šoli.

Sandra: Ja. Danes to vem.
Mirjam: Dejstvo je, da se je izredno težko odvaditi te samopodobe. Postavili so me pred ogledalo, vendar so me morali držati, saj sem bila prešibka, da bi stala na nogah. Ko zdaj pogledamo fotografije, vidim, da so mi kosti štrlele vsepovsod. Ampak sama sebi sem se zdela predebela.
Sandra: Najhuje je bilo, ko so nas nadzorovali pri hrani. Cela skupina punc z isto težavo je sedela za dolgo mizo in oni so nas nadzorovali … Vse tisto žvečenje … Prvi dan sem se zjokala in vpila, da hočem domov, da ni nič narobe z mano, da so samo ljubosumni in nevoščljivi.

Vendar ta problem ne izgine čez noč?

Mirjam: Je kot virus v tebi. Ko ga enkrat stakneš, moraš VEDNO paziti nanj. Jaz sem videla maščobo in jo lahko "prijela" tudi takrat, ko sem med dvema prstoma dejansko lahko držala le še kožo.
Sandra: Meni je bilo všeč, da se nisem počutila kot slon, pač pa kot metulj. Naenkrat pa sem se začela počutiti izredno krhko …
Mirjam: Vse svoje življenje moraš paziti na to. Zdaj mi je recimo še malo nerodno, ko kupujem kavbojke in mi prodajalka reče, da sem suhcena. Včasih si mislim, da je nevoščljiva, druge dni mi je nerodno, ker si mislim, da ve, da imam anoreksijo. Roko na srce, sem dandanes veliko bolj vesela, kadar si mislim slednje. Če bi si večkrat mislila prvo, bi me bolj skrbelo.
Sandra: Starši krivijo sebe. Pa niso krivi oni. V enem letu sem pridobila devet kilogramov.
Mirjam: Jaz pa deset. Bilo je izredno težko.
Sandra: Še vedno paziva in se s tem boriva vsak dan. Z vsakim trenutkom, ko ti nekdo ponudi čokolado in pomisliš "Ah, saj sem pojedla jabolko, tole bi bilo res preveč!", se ustavim in vzamem košček čokolade.
Mirjam: Majhen korak za človeštvo, a ogromen za naju.

Mirjam in Sandra ne bosta nikdar pozabili, kako bi ju njuna želja po suhi postavi skorajda pripeljala do smrti. Mirjam so odpovedovale ledvice, Sandrin želodec pa je hrano zavračal kot tujek. Zdravljenje je dolgotrajno in navadno traja vse življenje, saj ju lahko hitro spet zanese v odvisnost od samopodobe in duševno neravnovesje. Mirjam pravi, da jo je Sandra prepričala, da je Beyonce ena najbolj seksi žensk na svetu, čeprav ima močna stegna. Sandra pa zdaj ob sobotah z majhno čokoladico najraje gleda filme in videospote Jennifer Lopez. Našli sta si novi vzornici, ki jima bosta pomagali premagati strah pred kilogrami.

*Imena so spremenjena.

Naslovi ustanov za pomoč pri motnjah hranjenja >>

petra ž.