'Pa zakaj, ZAKAJ moramo na PP-ju za JEZIKOVNO šolo imeti likovno vzgojo??? Jezike se vendar učimo ravno zato, da znamo tujcem z besedami kaj pojasniti in ne NARISATI.' Je Alja tarnala svoji najboljši prijateljici, čeprav ni bila tiste vrste človek, ki bi se pritoževal, da je nebo preveč modro in voda preveč mokra.

Ura na nočni omarici v šolski bolnišnici je kazala pol enajstih, na posteljah pa so počivali štirje na smrt zdolgočaseni štirinajstletniki, ki so povrhu vsega morali prenašati še enormne glavobole, slabost in vročino. Le, da so nekateri drugim dajali jasno vedeti, da jim je obupno dolgčas, drugi pa so bili modro tiho.

'Veš, Alja, tole vodo bi glede na temeraturo z lahkoto enačila z Arktičnim oceanom. Ali pa z Antarktičnim, saj nevem, kateri je bol mrzel.' Je namrgodeno javkala Sara in se sprehajala po robu neogrevanega bazena.

Nik je počasi prišel k sebi, in vse, kar je videl, je bila tema, črnina. Najprej je že pomislil, da je umrl, nato pa se je spomnil, da je pozabil odpreti oči. Najprej je dvignil levo veko, nato še desno in za hip se mu je zdelo, naj vanj sveti semafor, v resnici pa so vanj zaskrbljeno zrle le tri glave: Primož je bil v obraz rdeč, Alja bledo rumena, Sara pa zelena.