Nežno je vzela v roko drugi pramen las in ga razčesala.
Margareta mi je počesala že skoraj vse lase in tiste ki jih je že, so sproščeno
padali po mojem hrbtu. Moji lasje so temno rjave barve, barve jesenskega
kostanja, segajo mi vse do pasu in na koncu so nežno skodrani. Margareta bi
lahko preživela ure in ure ob urejanju mojih las, res se je videlo, da z
veseljem opravlja to delo in vedno je tako prisrčno klepetala z mano, da sva v
hipu postali prijateljici. Bila sem vesela, da sem imela na gradu vsaj eno
prijateljico kateri sem lahko zaupala vse moje težave in želje ter katera me je
vedno poslušala in me tolažila v težkih trenutkih. Zazrla sem se v ogledalo,
nasproti katerega sem sedela in v njem zagledala Margareto, ki je bila čisto
zatopljena v delo. Zazrla sem se v svoj obraz. Izguba očeta in leta nesreče so
povzročila svoje.   Izgledala sem starejša kot sem v resnici bila. Temno modre oči, izbočene ličnice, majhen nos,
dolgi lasje, popolno oblikovan obraz in koža, gladka kot svila. Ja, bila sem
lepa za svojo starost in glede na ostala dekleta, toda kaj mi bo lepota, če pa
ne morem imeti tega kar si želim?

»Lahko noč gospodična.«

»Lahko noč Margareta.«

In je odšla. Ter me pustila samo, zaklenjeno v sobi,
prepuščeno razmišljanju o moji neizbežni prihodnosti in sanjarjenju. Ko bi le
življenje bilo tako, kot si ga vsak želi in da bi ljudje začeli razumeti, da so
tudi dekleta bistre in zabavne ter da jih ne bi več zaničevali. Seveda se to ne
bo nikoli zgodilo. Bilo bo tako kot že stoletja poprej. kot bodo drugi hoteli. V
tem svetu moja beseda nič ne velja. S solzami v očeh sem zaspala.

Zato bodo pa veljala moja dejanja.

Dnevi so minevali in s tem se je vse bolj utrjevalo moje
prepričanje, da je moj bodoči zakon napaka. Danes je že sreda, torej sta mi
preostala le še dva dneva do plesa. Zaprla sem oči in mukama nadaljevala pot po
hodniku. V tem zaporu, ki se imenuje moj dom bom še znorela!

Ura je odbila tri in ker sta se moja mati in očim odpravila
v mesto pa opravkih, sem ostala sama v gradu. Skoraj sama. Previdno sem
preverila, če je slučajno kdo na hodniku ali v bližini, nato pa sem prijela
obleko in stekla po dolgem hodniku, ven iz gradu. Ko sem stopila ven, mi je
obraz udaril val osvežujočega septembrskega zraka. Poletje se je počasi bližalo
h koncu, to se je poznalo tudi zunaj. Dnevi so postajali krajši, zrak
hladnejši. Ob tej uri se je obetalo še kar nekaj ur sonca, zato sem se odločila
izkoristiti ta čudovit dan in dejstvo, da imam malo miru pred 'starši' ter se
končno lahko sprostim. Obrnila sem glavo v levo stran, od koder so prihajali
pomirjajoči zvoki konjskega rezgetanja, ki jih je zaslišalo moje uho. Dobila
sem čudovito idejo, kako preživeti popoldne. Z hitrimi koraki sem se odpravila
proti konjušnici in postala pred na stežaj odprtimi vrati. Pokukala sem noter
in ker je kazalo, da so noter le konji sem olajšano vstopila. Nosnice mi je
takoj zapolnil čudovit vonj po senu in konjih. Že dolgo sem pogrešala ta vonj
ter bližino konj. V hlevu so se videle radovedne oči konjev, ki so tiho
poslušali in si me ogledovali. Premaknila sem se naprej po sredini hleva in
obstala pred boksom, v katerem je stal čudovit, vranje črn žrebec. Z iskrivimi
temnimi očmi in razprtimi nosnicami, je previdno gledal v moje oči.

»Hej Pegas.« sem zašepetala in se dotaknila njegovega
mehkega smrčka. Živčno je odskočil.

»Šššš, ne boj se. Jaz sem. Oprosti, vem da me dolgo ni bilo,
toda vedno težje se je izmuzniti iz gradu.« pobožala sem ga po vratu in
zadovoljno se je premaknil bliže, kot da je ravnokar spoznal, da sem samo jaz.
Malce predolgo sem bila odsotna.

»Si za ježo, fant?« igrivo je prhnil, kot da bi vedel o čem
teče beseda. Nasmehnila sem se in zašepetala: »Saj vem, saj vem. Pridi, greva
se malce zdivjat!«.

Rezultat: 5.0    Glasov: 8