Hey!
http://www.youtube.com/watch?v=A63VwWz1ij0

Ironično... sreča, ki sem jo živela zadnje mesece je izginila. In to ravno, ko sem mislila, da jo bom uspela obdržati za zmeraj. Ampak ne... v zadnjih mesecih sem očitno gradila fantazije.
Gradila sem svetove, ne zavedajoč, da me zunaj meja teh svetov čaka tisti pravi svet. Svet, ki se ne bo kar razblinil. Resničen bo in trd.
Včasih se mi zdi, da zadnje mesece sploh nisem bila prisebna. Ko se poskušam spomniti znakov, ki bi mi dali vedeti, da sem bila naivna in neumna je vse le zamegljeno.
In ne, zadnje mesece se nisem drogirala... le nekatere stvari so se izkazale kot popolnoma drugačne kot jih imam v spominu jaz.
Preveč naivna sem... In tega ne pravim kar tako. V minuti nasedem vsakemu, ki se mi lepo nasmehne. V minuti verjamem vsakemu, ki mi nameni eno besedo.
Verjetno sem zato tako nezaupljiva...že res, da sem naivna, a pomembne stvari še sami sebi težko zaupam.
Jaz sem svet in dogodke očitno videla z drugačnimi očmi kot ostali. Drugače sem si jih razlagala in pomenili so mi več kot ostalim.
A vsaka fantazija se razbline... in tudi moja se je morala.
Sedaj sem le razočarana. Predvsem nad sabo, pa tudi nad tem resničnim svetom.
Moje fantazije so mi bile preveč všeč, da bi jih zdaj kar zavrgla. Še zmeraj poskušam na stvari gledati s tistega prejšnjega stališča. Še zmeraj poskušam stvari čutiti kot sem jih čutila takrat.
Pa ne gre.
Stvari so postale preveč resnične za ta moj ustavrjeni svet...in vsa moja prepričanja so kar naenkrat postala napačna.

Naveličana sem že tega ponavljajočega zaporedja dogodkov, ki naj bi izoblikovali moje življenje. Dogodkov, ki naj bi me naredili boljšo. Meni se zdi, da me delajo le slabšo.
Zakaj se iz nobene napake ne znam ničesar naučiti? In potem se počutim kot glavni bedak. Razgaljeno, osramočeno in predvsem neumno.
Zmeraj si pravim:  " G, ne nasedi spet lepim nasmehom in prijaznim besedam. Vsaj enkrat misli z glavo."
Vedno se izneverim sama sebi.
Kot, da ne bi znala razmišljati...poslušam le srce. Pravijo, da so odločitve, ki jih sprejmemo s srcem pravilne.
Če je to res, zakaj se potem jaz vedno znova sprašujem kaj delam narobe?
Zakaj si namesto dobrih dogoskov, super izkušenj in vsega ostalega,  nabiram le razočaranja?
Zakaj se moram vedno znova, kadar zavozim in izpadem neumna, upirati želji po nenehnem butanju v trd predmet, ki bi mi mogoče le lahko prebil lobanjo?
Mogoče moje izjave zvenijo rahlo depresivne, ampak jezi me dejstvo, da niti ene stvari ne morem dokončati dobro. Če se sploh uspem prepričati, da jo izpeljem do konca...
Preveč je trenutkov, ko ne vem več kako naprej. Ko se priganjam samo zato, da bi v življenju končno popolnoma dokončala vsaj eno stvar. Živeti življenje.
In po razpletu zadnjih dogodkov bom tudi to stvar (tako kot vse ostale) zavozila. 

In kljub vsemu me moji depresivni trenutki in nešteta razočaranja niso odvrnili od optimizma. Še vedno vsa nasmejana pričakujem najboljše.
Še vedno pričakujem, da bom končno nadpovprečna. Da bom končno nekaj posebnega.
Seveda se vsa moja optimistična pričakovanja razbijejo in vse se začne od začetka.
Nov cilj-optimističn pričakovanja-začasna neprisebnost-dojemanje resničnosti-depresivnost-novo upanje....in vse se začne od začetka.
Očitno sem pač tako programirana.  Po vsaki okvari bom našla neko sredstvo, ki me bo popravilo in me spet prisililo k delovanju.
Včasih se sprašujem kje v meni se je pojavila napaka, ki me dela takšno kot sem?
in zakaj me ta napaka ne more narediti boljše? Zakaj ta napaka ne more delovati drugače?
in zakaj za vraga me ta napaka ne more prepričati, da sem takšna kot sem čisto vredu? Da sem super oseba, ki se ne bi smela jemati tako resno. Saj drugim zmeraj pravim naj me ne jemljejo preveč resno, ker nisem oseba, ki bi premislila preden odpre usta. Zakaj se ne morem prepričati naj se ne jemljemtako resno? Saj se še predobro zavedam, da nikoli ne premislim preden začnem slediti svojim čustvom.
Včasih se sama sebi zdim prav neprijetno zakomplicirana.
Mogoče dramatiziram in paničarim... ampak ni mi več do tega, da si morem vedno zastavljati vprašanja. Vsaj enkrat želim biti zadovoljna s tem kar sem.
Vsaj enkrat želim biti jaz in ne zgolj nezadovoljna najstnica, ki ne zna početi nič drugega kot fantazirati in se pritoževati nad življenjem.
Želim reči le: "Jaz sem."
Tako preprosto, a hkrati nekaj najtežjega na svetu.

 
Day 02 → Something you love about yourself.
1. Všeč mi je, da sem zadovoljna s sabo ... heck no, nisem lepa al karkoli. Ampak všeč mi je, da se lahko v svojem telesu počutim čisto vredu. Seveda je milijon stavri, ki bi jih z veseljem tudi spremenila, ampak so stavri, ki so mi čisto všeč.
Včasih se obremenjujem s postavo, ker nisem ravno trlica, ampak na koncu dneva sem vedno srečna, da nisem ena izmed tistih, ki bi štele vsako kalorijo in si upam jest.
2. Všeč mi je, da sem direktna...ne maram neiskrenosti in zahrbtnosti. Kar si o človeku mislim to mu bom tudi povedala v obraz... ne mislim se pretvarjati in lagati.
3. Všeč mi je, da sem zelo odprt človek... nove ljudi res takoj spoznam. Nisem take vrste človek, da bi se skrivala po kotih. Zelo nerada sem sama in vedno potrebujem družbo.
4. Všeč mi je, da sem pametna in imam res dober spomin... hja to je zdaj zvenelo samovšečno. :)
Pa da ne bo katera mislila, da imam nek nadpovprečen inteligenčni kvocient, ker ga res nimam. Ampak ljudje mi pogosto rečejo, da sem pametna. Verjetno je to zaradi tega, ker res veliko berem in sem nasploh vedno pripravljena izvedeti nekaj novega, če je le zanimivo.  Za šolo ne delam praktično nič, ampak imam kljub temu odličen uspeh. Ja, saj osnovka ni ravno težka, ampak vseeno mi vedno prav pride, da si zapomnim stvari in zato ne potrebujem učenja in piflanja.

xoxo, gossip-girl

Rezultat: 5.0    Glasov: 5