Tik...

Misli mi bežijo po glavi. Niti ene ne uspem ujeti. Ne vem za kaj se gre v moji lastni glavi. Ne vem o čem meljejo moji možgani. Misli samo hitijo po njih. Vse skupaj je nekako tako, kot bi stal ob avtocesti in gledal avte, ki drvijo po njej. Ni mi mar. Sploh se ne ubadam z svojimi mislimi. Žal pa jih ne morem ignorirat. Lahko bi rekla, da me motijo. Toda nočem jih potisniti na stran, nočem se osredotočiti na kaj drugega. Še naprej brezuspešno "gledam" svoje misli. Tu in tam ujamem kak utrinek. Možgani meljejo predvsem o šoli. O tem kako bo naslednja ura dosti bolj zabavna, o tem kako se je sošolec na hodniku dregnil obme. O tem kako me je sošolka spet morila z svojimi neumnimi idejami. Toda o tem v resnici ne razmišlja moja zavest. Počutim se kot zunanji opazovalec, kot da nisem čustveno povezana z dogodki v svojih mislih. Prav lepo je tako uživati v bežanju misli in se ne zmeniti za svet okoli sebe. Zdi se mi da sem slepa in gluha, ampak to je nekako dobro. Da lahko gledam samo v svoje možgane, da lahko vidim vso elektriko v njih (jah, fizika dela svoje). Čudovit občutek.

Tak...

Iz opazovanja me prebudi oddaljen učiteljičin glas. Mislim ga že izklopiti, ko se mi zazdi, da je namenjen meni. Z veliko muko začnem znova uporabljati sluh in vid. Učiteljica zlobno gleda vame in njene ustnice se nemo premikajo. Očitno se mi sluh le še ni popolnoma povrnil. Čakam, da pride in se začnem ozirati po sošolcih. Vsi zijajo vame. Eni se pritajeno smejijo, drugi me z zanimanjem opazujejo, tretji pa se zlobno režijo. Nekaj je očitno narobe in povezano je z mano... in učiteljico. Končno jo tudi zaslišim. Na moč zlobno sika proti meni: "Res ne vem kaj se je zgodilo s tabo. Popolnoma nezbrana si! Odgovori mi! Ali morda želiš raje odgovarjati za oceno?" Kaj? O čem govori? Sploh ne vem, da me je kaj vprašala. Poponoma sem pozabila pri katerem predmetu sem. " No, bo kaj? Koliko je časovnih pasov na svetu?" Oh, kje so že časovni pasovi? Spomin se mi počasi vrača. Ugotovim, da sem pri geografiji. Časovni pasovi? Kaj je to? In od kod naj bi vedela koliko jih je? Dva, trije, štirideset? Nekaj nerazločno zamomljam. "Koliko pa je vseh poldnevnikov?" Bi nehala, prosim? Hočem nazaj v svoj miselni svet. Nazaj ob avtocesto. Spet nekaj zamomljam in brezizrazno gledam vanjo. Še naprej nekaj žnari, a jo izklopim. Vseeno mi je zanjo, naj mi napiše cvek, če hoče. Le kaj se dogaja z mano? Sicer sem odličnjakinja in v življenju sem dobila samo eno trojko, pa še to pri športni vzgoji. Zdaj pa mi je vseeno, če pri najbolj zaguljeni učiteljici na šoli dobim cvek. Nekaj je hudo, hudo narobe z mano.

Tik...

Znova se osredotočim na svoje misli. A v moji glavi je praznina. Črna luknja. Ničesar ni več. Tema in hkrati slepeča svetloba. Misli pa nobene. Čisto nič. Tišina in praznina, glasni glasovi in poln prostor. A čisto nič določljivega. Kot bi obstajalo in istočasno ne bi. Kot bi bilo v drugi dimenziji, ki jo je nemogoče prikazati v koordinatem sistemu (spet fizika, super učitelja imamo). Čisto nekaj posebnega in drugačnega. Nekaj kar te privlači in odbija, a premaga privlačnost (kot v vseh snoveh, kjer so elektroni in protoni oz. pozitivno in negativno nabiti ioni. Nekateri se privlačijo, drugi odbijajo, na koncu pa snov vseeno obstaja. Kemija.). Lahko bi se temu stanju reklo tudi meditiranje, ali pa že celo nirvana. Kajti občutek je bil res močan.

Tak...

Do konca ure ne sledim pouku. Ne da bi vedela kaj pišem, si zapisujem snov in buljim skozi učiteljico. Včasih se ozrem skozi okno, večinoma pa blodim po labirintu svojih misli.

Tik...

Tak...

Tik...

Tak...

Zvonec.

Rezultat: 5.0    Glasov: 2