Hej! Tukaj je že drug del moje zgodbice. Uživajte v branju!

Tjnaro je prebudila bolečina. Še vedno nekoliko omotična je odprla oči in iskala izvor bolečine. Pogledala je svojo levo roko in z grozo ugotovila, da ji manjka mezinec. Prepričevala se je, da je to le privid, posledica omotice. Toda dlje ko je gledala, bolj očitno je bilo, da njenega mezinca ni več. Zavzdihnila je in se razgledala po prostoru. Bila je v zaprti celici veliki približno 2x3 metre. Vrata niso imela niti najmanjše line, sobico pa je osvetljevala nadležna žarnica. Tjnari bi se zdelo bolje, če bi bila v popolni temi. Preiskala je tudi tla, nič, niti najmanjše odprtine. Možnosti za pobeg ni bilo. Naenkrat jo je zgrabila panika. Kaj če zmanjka zraka? Ni bilo videti, da bi bila soba zračena. Toda zrak je bil svež, zato je to misel odrinila. Ugotovila je, da jo zebe. Vzrok je najbrž tičal v tem, da so ji odvzeli skoraj vso obleko. Na sebi je imela le še spodnje perilo. Kako dolgo bo še čepela v tej kamri? Polastil se je je obup. Smrt zaradi dehidracije ravno ni bila njen sanjski konec. Ampak če bi jo nameravali ubiti, bi to že storili. Torej nekaj upanja še ostaja. Pomislila je na svoji »sodelavki«. Upala je, da je vsaj z njima vse v redu. Seveda zgolj iz sebičnih razlogov. Če bi bilo vse v redu z njima, bi na Akademiji gotovo povedali kaj se je zgodilo. Pomoč bi jo gotovo kmalu našla.

 Ker je imela časa na pretek je znova preiskala celotno celico. V skrajnem kotu je naletela na nekaj čudnih znamenj:           . Niti približno se ji ni sanjalo kaj naj bi pomenila. Ker njihovega pomena ni poznala je začela razmišljati kdo bi jih lahko vklesal. Najbrž je bil kak ujetnik. Toda zakaj? Komu so bila namenjena? Mogoče je hotel kaj sporočiti morebitnemu naslednjemu ujetniku. Bi lahko koristila tudi njej? Tudi če bi ji, njihovega pomena ni poznala. Nato pa se je osredotočila na simbole. Bi lahko označevali pot po kateri bi lahko pobegnila? Mogoče kak hodnik, zavoji in smer? Kakor koli že, najprej bi mogla priti iz celice. To pa ni bilo možno. Počutila se je obupno bedno, pa še lačna je bila. Od vsega hudega je utonila v nemiren spanec.

Hanelly se je zbudila že pred časom. Bila je v prostrani sobi polni zakrinkanih postav. Roke so ji zvezali nad glavo in jo priklenili na kovinski obroč, noge pa so ji zataknili v kovinske okove malo nad tlemi. Položaj ni bil niti najmanj udoben. Dejstvo, da je bila popolnoma gola je raje pozabila. Njeni mučitelji so bili očitno prepričani, da nekaj ve. Spraševali so jo o starem magu in njegovem projektu. Očitno je imelo njegovo ukvarjanje z črno magijo globlji pomen. Povedati pa jim ni mogla čisto nič četudi bi hotela. Na Akademiji so jim namreč zaupali samo naslov hiše in namen operacije. Nič drugega. Na njeno žalost pa ječarjev ni prepričala. Še naprej so jo vztrajno zbadali z iglo in jo zasliševali. Vprašanja so postavljali neizmerno zvito. Iz njih ni mogla razbrati čisto nič. Govorili so precej okorno angleščino, morda z nemškim prizvokom. Ne, njihova govorica je bila preveč pojoča. Skoraj gotovo pa so bili Germani.

 Končno je eden izmed mož, očitno vodja, dvignil roko. Njen mučitelj se je takoj ozrl. Vodja ga je poklical k sebi. Nekaj časa sta se pogovarjala, potem pa se je mučitelj vrnil. »Res ne veš ničesar?« je vprašal.

»Ne, čisto nič. Žal mi je,« je odvrnila Hanelly.

»Prav, zdaj te bom spustil. Toda ne boš še odšla, potrebujemo te,« ji je povedal z zlobnim nasmeškom.

»Zakaj me pa potrebujete?«

»Dobra operativka si. Koristila nam boš.«

Hanelly se je ob njegovih besedah zgrozila. Jo bodo prisilili, da bo delala za njih? Oh ne, noče postati okrutna morilka! Spomnila se je Rosanne in Tjnare. Ni bila čisto prepričana, če sta ugrabitev Tjnare in njeni ječarji povezani, gotovo pa so oni ujeli Rosanno.

»Kje je Rosanna?«

»Kdo?«

»Drugo dekle, ki je bilo z mano.«

»Ah ona. Mrtva je,« ji je škodoželjno povedal mučitelj.

Hanelly se je zdrznila. »Kaj?«

»Mrtva je. Preveč se je upirala, mogli smo jo odstraniti. Ne verjameš?«

Odkimala je.

Mučitelj jo je osvobodil in ji vrgel dolgo ruto. Takoj se je zavila vanjo. Potem ji je nakazal naj mu sledi. Za njima se je odpravil še cel trop stražarjev.

Prispeli so v temačno in smrdljivo sobo. Eden izmed stražarjev je prižgal luč. Na sredini je stala miza, ki je spominjala na žrtven oltar. Na njej je ležalo truplo pokrito z rjuho. Hanelly je oblila mrzlica.

»No, tole kar je tukaj te bo pretreslo. Toda ti nisi v nevarnosti. Mislim samo, da se želiš posloviti. Oh mimogrede, ime mi je Jorgen,« je skoraj prijazno povedal mučitelj in ji podal roko. Hanelly ni segla vanjo. Jorgen je resnobno prikimal in odgrnil rjuho. Hanelly je zajela sapo in stisnila pesti. Pod rjuho je ležala Rosanna, ni več dihala. Hanelly jo je nežno pobožala, bila je ledeno mrzla. Skoraj je že zajokala, ko se je spomnila, da je to morda past. Rosanna je imela na desnem kazalcu majhno vreznino. Dobila jo je, ko se je kot otrok poškodovala z nožem. Hanelly je previdno dvignila Rosannino desnico in se zagledala v njene prste.

 Upam, da vam je všeč. Koment?

Rezultat: 5.0    Glasov: 2