Normal
0
21

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Navadna tabela";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:"Times New Roman";}

Pravijo, da ne smemo nikoli nikogar ljubiti dokler nismo prepričani o njihovih čustvih.
Pravijo, da ne smemo nikomur verjeti na besedo ter da ne smemo zaupati tistim, ki jih le bežno poznamo.
Pravijo tudi, da se ne smemo zaljubiti v nekoga, ki ne bo nikoli ljubil nas in ne smemo ljubiti osebe, ki že ljubi nekoga drugega. Nikoli naj ne bi poljubljali oseb, če nismo prepričani v njih.
Pravijo, da se ne smemo zaljubiti v prijatelje, ker s tem uničimo prijateljstvo.
Pravijo, naj nikoli ne zaupamo ponovno tistim, ki so nas že prizadeli.
Ni se vredno boriti za tiste, ki se ne borijo za nas in vedno bi morali odnehati, ko je čas zato,
ter vztrajati dokler ni prepozno.

Kar pa je najbolj pomembno: Nikoli ne smemo nekaj pričakovati, le upamo lahko,

da se bo uresničilo, kajti z pričakovanjem uničimo vse.

<3

Vendar, ja, morda je res, morda imajo prav, morda bi se morali držati teh pravil,

vendar poglejmo iz druge strani...
v ljubezni vendar NI PRAVIL!!!

In le kdo neki se drži zgoraj naštetega?? Ni ga pravila, napisanega od zgoraj, ki še ne bi bilo prekršeno, tako pač je.

***************************************************************************************************************************************

Ja, res je... morda bi bilo bolje, če bi pravila obstajala, ker potem ne bi bilo zlomljenih src, nihče ne bi bil na koncu razočaran, vsi bi bili srečni. Res je, ljubezen bi bila takšna kot matematika, polna zakonov in pravil, vendar vseeno, tako bi bil vsak problem lažje rešen, ljudje se ne bi spraševali, ker bi z lahkoto prišli do odgovorov in rezultatov, nihče ne bi živel v negotovosti, nihče ne bi vztrajal tam kjer ni vredno vztrajati, vsi bi odnehali ob pravem času in bilo bi lažje, veliko lažje.  Pa kljub temu, v ljubezni pač ni tako kot v matematiki, kjer je 1 plus 1 vedno 2. Ljubezen je ali pa je ni, torej, zakaj neki siliti vanjo, če je ni? Popolnoma retorično vprašanje. Kajti ljudje prevečkrat skušamo dobiti ljubezen, kjer zares ne obstaja, medtem, ko gredo nekateri v drugo skrajnost in skušajo prikriti ljubezen, tam kjer ta pravzaprav je.
Ljudje smo tako čudna, tako zakomplicirana in zakompleksana bitja. Vendar tisto, česar najbolj ne razumem je, zakaj se morata včasih osebi, ki se zares ljubita oddaljiti druga od druge? Zakaj neki, ko pa on ljubi njo in ona ljubi njega, vendar nobeden od njiju ni dovolj močan ter pogumen, da bi to priznal. In veste kaj je najbolj žalostno v vsem tem, v popolnem svetu se to ne bi nikoli zgodilo.

*********************************************************************************

Včasih se sprašujem, kaj se zgodi osebam, ki ljubijo nekoga bolj kot sami sebe, vendar tega ne morejo priznati. Lahko so ljubosumni, vendar ne morejo ugovarjati, včasih jih nekaj prizadene, vendar tega ne morejo pokazati, vse kar lahko storijo je, da opazujejo in čakajo na pravi trenutek, ki morda ne bo nikoli prišel. V ljubezni si enostavno preveč želimo in nemalokrat upamo na nemogoče. Vendar včasih pomislim tudi na tiste, katerih ljubezen je obojestranska in pomislim, le kako bi bilo, če bi se oba tega zavedala, vendar ponavadi se ne, tako izgubita njuno priložnost in jo skušata pridobiti šele,  ko je prepozno, kako ironično.

Neverjetno je koliko je na svetu ljubezenskih zgodb z nesrečnim koncem. Sprašujem se, ali sploh obstaja možnost, da bi se to spremenilo, le kako bi lahko vsi imeli srečo v ljubezni? Zakaj neki ljudje pravijo, da je treba čakati na tisto pravo osebo, ko pa morda tista oseba nikoli ne pride. Zakaj neki čakati ''princa na belem konju'', ko pa sam veš, da ga ne bo? Vendar vseeno, vedno ostane tisti kanček upanja: ''Kaj pa če pride?'' In potem nas ta najmanjši kanček upanja spravi do tega, da čakamo v nedogled,. Včasih se zdi kot da traja večno in neverjetno je, kako zelo to osebo potrebujemo v določenih trenutkih življenja, a te osebe kar ni. In ko pride? Sprašujem se, le kaj se zgodi, ko pride? Že tolikokrat sem imela v nešteto romantičnih filmih videti to pravo ljubezen, ali vsaj odsev tega za kar naj bi jo jemali.  Pa vendar, kljub vsem tem popolnim ljubezenskim zgodbam, ne glede na vse tako zelo resnične ljubezenske verze, ne glede na vse besede, ki sem jih slišala od starejših, češ naj čakam, saj je na tem svetu, nekje, nekdo, ki čaka name in v tem trenutku išče mene, vendar se nobeden od naju ne zaveda, da nama je namenjeno deliti življenjsko pot. Pa vseeno, še vedno ne vem, ali ta ''pravi''sploh obstaja, kaj sploh pomeni ''pravi''? Je to oseba, ki naj bi te podpirala, spoštovala, ti stala ob strani, ti naklanjala pozornost in te imela rada? Je to tista popolna oseba, za katero v tem trenutku niti ne veš, da v resnici obstaja, a globoko v sebi še vedno upaš, da nekje je, da nekje čaka nate. Pomisliš na to, da v tem trenutku hodi po istem planetu kot ti, da v tem trenutku deli isto nebo, ter da v tem trenutku diha isti zrak in se zavedaš, da vajino ni nemogoče, a še vedno ti ni jasno, kdo to je in kje je? Neučakanost je tisto, kar nas najbolj mori. Nekoga hočemo spoznati, še preden bo prepozno, a v resnici, ko spoznaš pravega, nikoli ni prepozno, vsaj tako pravijo. Morda pa je res, da se niti ne zavedaš vsega, ko to osebo spoznaš, vendar vseeno veš, da si želiš deliti preostanek življenja z njo, veš, da ne moreš biti brez nje in le ta oseba, te gleda na tisti način, kot te ne more nihče drug le  ta oseba te poljubi s takšno mehkobo, ki je nisi spoznal nikoli prej, ah ta ljubezen. Slišala sem že toliko tujih ljubezenskih zgodb, že tolikim sem pomagala ter svetovala in se veselila z njimi, a bolj ko so drugi srečni in zadovoljni v ljubezni, bolj se sprašujem le kje je moja ljubezenska zgodba, le kdo mi bo dal to priložnost da jo doživim? Včasih pomislim, da je ta oseba morda že v moji bližini, da jo že poznam, da moram le počakati na pravi trenutek, ko bom ugotovila kdo to sploh je, kajti saj pravijo, ko najdeš pravo ljubezen se zaljubiš in se nikoli pravzaprav ne zavedaš, da se je to že zgodilo.

Ah kako nenavadno je razmišljati o prihodnosti, vedoč, da se morda nič od tvojih upov, želja in sanj ne bo uresničilo, vendar še vseeno upam, si želim in sanjam, ne glede na vse.

Sprašujem se, zakaj?

<3*

Rezultat: 5.0    Glasov: 1