„Ne, samo bolera nočem dati iz sebe,“ je rekla.

„Kaj je narobe s tem? Verjetno ti je vroče,“ je rekel. Upirala se mu je, vendar na koncu je le slekel njen bolero. In kar je zagledal na njenih rokah, ga je šokirano. Karen je nekaj zamrmrala, mu obrnila hrbet in poskušala skriti sledi vbodov na njenih rokah.

„Karen … Kaj imaš to?“ je tiho vprašal.

„Nič ni,“ je rekla.

„Lepo te prosim, takoj mi odgovori!“ Obrnil jo je k sebi, da se je zrl naravnost v njene temne oči. Zardela je in sklonila glavo.

„Potrebujem dozo,“ je zamrmrala.

„Kakšno dozo? Karen, kaj se dogaja s teboj!“ je skoraj kričal od čistega obupa. Dvignil jo je v naročje in odnesel na stranišče. Zaprl se je z njo v kabino in jo položil na školjko. Ozrla se je k njemu. Bolečina, ki jo je presekala prej, se je spremenila v strah; strah, da jo bo on zapustil sedaj, ko ga je najbolj potrebovala.

„Povej,“ je rekel.

„Kris … Nisem ti hotela povedati,“ je zamrmrala.

„Kaj? Da si na drogah?“ je besno zašepetal.

Z roko si je šla živčno skozi lase. Prijel je njene roke in pogledal rane, ki jih je pustila igla. S prsti se je nežno spolzel preko ran.

„Glej, razumem, da si pravkar izvedela, da so ti umrli starši, ampak tega … Tega ne morem razumeti,“ je rekel. „Ne bom te obsojal, ker je to tvoja zadeva. Vendar me pa vseeno zanima … Zakaj, Karen?“ Nenadoma so ji privrele solze v oči.

„Zaradi tebe,“ je zamrmrala.

Kris je šokirano obstal. Pokleknil je poleg nje. „Zaradi mene?“ je izdavil. „Zaradi takrat, ko sem te zapustil, ker sem verjel Naji?“

V solzah je prikimala.

„O bog, Karen. Kaj sem ti naredil,“ je zamrmral. Prižel si jo je v svoj objem in Karen je še huje zajokala. Božal jo je po laseh in privijal k sebi.

„Oprosti, Kris. Tudi jaz sem kriva,“ se mu je opravičila.

„Ne, ne, ljubica,“ je zašepetal. Videla je, da ima solzne oči. „Sumil sem, da je nekaj narobe, ampak nisem si niti predstavljal, da bi bilo lahko kaj takšnega. Ljubim te, Karen. Ljubil sem te od trenutka, ko sem prvič sedel k tebi. Stal ti bom ob strani, pa naj se zgodi karkoli. Pomagal ti bom, Karen. Pomagal.“

Pritisnil je ustnice na njene in Karen ga je poljubila nazaj. Stisnila se je v njegov objem, on pa je vrgel bolero preko nje, da se je lahko oblekla.

„To odvisnost bova odpravila skupaj,“ je zašepetal.

„Kako?“ ga je vprašujoče pogledala.

„Ne bom te odpeljal na zdravljenje. Pri meni doma boš, dokler ne boš spet čista. In nikar ne skrbi … Sedaj si moja punca in te ne bom več izpustil iz rok,“ je rekel. Pobožal je njeno lice, ona pa se je stisnila k njemu.

„Vse bo v redu,“ je zašepetal in jo poljubil na čelo. „Pomagal ti bom. Skrbel bom zate. Obljubim ti, miška.“

„Hvala,“ je prikimala.

„Greva nazaj,“ je zašepetal.

Počakal si je, da si je sprala ličila iz obraza. Nato sta se vrnila nazaj v dvorano. Očitno ni nobeden izvedel tragične novice. Vsi so bili sproščeni, nasmejani … Vendar ko sta ju zagledala njegova starša, sta se nemudoma zavedla, da je nekaj narobe.

Kris je razložil staršema kaj je narobe. Odločili so se, da gredo nemudoma domov. Karen je sedela v avtomobilu, poleg Krisa. Njen fant ji je dajal oporo in komaj je zadržala solze; zavedela se je, da nima več staršev, da je ostala sama …

Prišla sta k njemu domov. Kris jo je odpeljal v svoje stanovanje in utrujeno si je odvezal kravato. Karen je v zadregi ostala sredi sobe. Ozrl se je k njej in globoko zavzdihnil. „Nisem jezen, srček,“ je rekel.

„Kaj pa?“ je tiho vprašala.

Zavzdihnil je in prikorakal do nje. Objel jo je okoli pasu in si jo prižel k sebi. „Daj, bova namazala vbode s kremo,“ je zašepetal. Prikimala je.

Nadaljujem?

Rezultat: 4.5    Glasov: 11