Tako, evo nadaljevanje...

Minilo je pol ure, njenih staršev pa ni bilo. Živčno se je ozrla h Krisu in ga prijela za roko. „Vse je v redu,“ jo je poskusil potolažiti in jo objel prek ramen. Pritisnil je poljub na njeno lice, nato pa se ponovno posvetil hrani.

„Zaskrbljena sem, Kris,“ je tiho rekla.

„Vem. Tudi jaz sem. Predvsem zato, ker te vidim zaskrbljeno, ljubezen moja,“ je rekel in jo nežno poljubil.

„Bojim se,“ je tiho rekla.

„Ne boj se,“ je odvrnil in pobožal njeno lice.

„Niko, ne razumeš,“ je zamrmrala.

„Kaj ne razumem, srce?“ jo je vprašal.

Za hip ga je pogledala naravnost v oči, nato pa je odkimala. Kris je razumel njena čustva; ni hotela o tem govoriti.

Bila je vesela vsaj tega, da ga je skrbelo zanjo. Poleg tega pa občutek sreče, da je njegova punca, jo je polaščal vedno bolj in bolj. Bila je v sedmih nebesih. Brez droge, brez vsega. Vedela je, da jo ljubi in to je bila najboljša droga na svetu.

Njegova ljubezen.

„Karen,“ je zamrmral Kris in jo nežno privil k sebi. Bila je popolnoma srečna, popolnoma njegova. Počutila se je neverjetno sproščeno.

„Čas je za ples,“ je nenadoma rekel.

Na plesišču se je počutila sproščeno. Plesala je z njim, bila je popolnoma druga ženska. „Presrečna sem, da sem tvoja punca,“ je zašepetala, ko so nehali plesati. Kris se je zadovoljno nasmehnil, nato pa jo je prijel in poljubil na ustnice. Vrnila mu je poljub in se privila k njemu, v njegov topel objem. Močneje jo je stisnil.

„Ljubim te, Karen,“ je odvrnil.

Zadovoljno se je nasmehnila in ga še enkrat poljubila. Kris jo je zadovoljno objel in privil k sebi. Karen je naslonila glavo na njegovo ramo in pustila, da jo je popeljal nazaj za mizo. Tedaj pa … Usoda je hotela svoje.

K njihovi mizi je pristopila ravnateljica „Oprosti, Karen, govoril bi rad s teboj,“ je rekla Karen se je ozrla k svojemu fantu in ji prikimal. „Tudi ti pridi, Kris.“

Odšli so na samo, z ravnateljico. Karen se je spraševala, kaj je narobe. Ravnateljica je imela resen izraz na sebi. Skratka, ni je prepoznala. Spraševala se je, zakaj je hotela govoriti na samem z njo in Krisem. Nekaj ji ni dalo miru.

„Oprosti, moram ti povedati novico, ki te bo verjetno prizadela,“ je rekla ravnateljica in globoko zavzdihnila. „Sedaj me je klicala policija.“

„Policija?“ je presenečeno vprašal Kris. „Kaj pa ima to v povezavi z mojo Karen?“ Pogledal je proti svoji punci, ta pa je šokirano gledala ravnateljico. Spraševala se je, če je kaj v povezavi z heroinom. Ne, samo tega ne sme reči!

„Obvestili so me, da so njeni starši mrtvi,“ je odvrnila ravnateljica.

„Prosim?!“ se je zadrla Karen na ves glas. „Kako moji starši mrtvi? Gospa ravnateljica, prosim vas, to ni smešno!“

„Karen, pomiri se,“ je rekla ravnateljica. „To je resnica. Tvoji starši so mrtvi. Zato sem prosila tvojega fanta, da pride s teboj. Nisem hotela, da bi bila sama.“

In Karen je takrat zajokala. Ravnateljica je odšla proč, ona pa se je oklenila svojega fanta in jokala v njegovem naročju. Kris se ni zmenil za pomazano srajco, ki jo je imel zaradi njenih ličil. Ne. Le objemal jo je in pustil, da je izjokala svojo bolečino v njegovem naročju.

Ne, ne, ne!

To ne more biti res!

„Kris, reci, da so to sanje,“ je rekla.

„Želel bi, da ti rečem to,“ je odgovoril in jo pomirjujoče privil k sebi. „Karen, vse bo v redu. Joči kolikor hočeš, ni nobenega problema.“

Privila se je v njegov objem. Kris je pomirjujoče pritisnil ustnice na njeno čelo in jo močneje prižel k sebi. „Ljubim te, Karen,“ je zamrmral. Vendar ona je le prijela ovratnik njegove srajce in zakopala glavo v njegovo ramo.

Kris je pobožal njene lase in jo poljubil na čelo. Nato ji je poskušal sleči bolero, da ji ne bi bilo vroče, vendar se je ona nemudoma odmaknila. „Kaj pa …?“ jo je presenečeno vprašal.

Rezultat: 5.0    Glasov: 4