Normal
0
21

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Navadna tabela";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:"Times New Roman";}

evoo.. nadaljevanje :) po dougm cajtu

<3

***************************************************************************

Takoj sva se začela poljubljati, tako sva se tudi primajala do njegove sobe, tam pa sva se vrgla na posteljo. Bilo je božansko, uživala sem v njegovih poljubih, poleg tega pa so mi zelo prijali njegovi dotiki. Nežno me je božal medtem, ko mi je dajal najbolj mehke in ljubeče poljube. Z rokami sem se sprehajala med njegovimi lasmi, nato pa so se moje roke pomaknile nižje, k hrbtu. Kmalu so najini poljubi postali zelo strastni in njegove roke so dosegle že pretežno vsak del mojega telesa, bila sem vzburjena in v vsem tem sem mu živalsko slekla majico, pomenljivo me je pogledal in se mi nasmehnil, nato pa me je začel poljubljati po vratu, bilo mi je zelo všeč, predvsem po tem, ko so se njegove ustnice pomaknile nižje, bil je že globoko pri dekolteju in nato me je prodorno pogledal… seveda sem vedela kaj ima v mislih, želel se je znebiti oblekice, hotel je priti do mojega oprsja, nič nisem rekla, le pustila sem naj nadaljuje, čeprav me je v tistem trenutku kar nekaj prešinilo, počasi mi je slekel obleko in tako sem bila tam pred njim v samem spodnjem perilu, on pa je imel na sebi še hlače. Nežno me je začel poljubljati po vseh delih telesa in prepustila sem se mu medtem, ko so se mi v glavi začele pojavljati neke čudne zamisli, nenadoma so bile moje misli polne NJEGA, pomislila sem na to kako bi bilo sedaj z njim, skušala sem si predstavljati, da je namesto Xa ON in dejansko mi je to uspelo. Začela sem se poljubljati z Xom, kot da bi bil tam ON, morda se nisem niti dobro zavedala zakaj pravzaprav gre, vendar prepustila sem se, v meni je rasla ljubezen, čeprav sem po nekaj trenutkih začutila solze v očeh, le kaj je bilo to? Nenadoma me je postalo strah, X me je še vedno poljubljal in njegova roka je nenadoma zdrsnila po moji nogi navzgor in zdrznila sem se. Nenadoma me je bilo vsega strah, nisem hotela prekiniti vsega, vendar ni bilo druge izbire, nisem se mogla umiriti, želela sem si Xa, a nisem upala, bilo me je strah in potem pa je tukaj še ON, kaj res ne morem ničesar doživeti brez NJEGA???! :O X me je začudeno pogledal, verjetno mu je bilo jasno, vendar opazila sem, da si želi nadaljevati, da noče odnehati, začel me je poljubljati ponovno, po vratu, v sebi sem nenadoma začutila nek odpor, neko jezo, nek obup, nisem hotela več nadaljevati, hotela sem  odnehati, vsega sem imela dovolj. Odrinila sem ga, nato pa sem mu z žalostnim glasom povedala da ne morem, da imam vsega dovolj. Napotila sem se domov, nato je prišel za mano in nekam razočarano rekel, da res ni pričakoval da se bo to zgodilo, da je razočaran, da si je ta večer predstavljal veliko bolj lepo, vendar mi ne zameri in trdil je, da hoče da ostanem, da prespim pri njem, četudi se ne bova dala dol. Vendar ne, nisem mogla, morala sem domov in natanko to, sem tudi storila, poslovila sem se od njega z dolgim objemom, insistiral je, da bi me vsaj peljal domov, saj ima že eno leto izpit, vendar odklonila sem, šla sem domov z avtobusom. Neverjetno, v sebi sem imela toliko različnih občutkov, toliko nenadnih spoznanj, ki jim sploh ni bilo konca. Naslednje jutro sem se zbudila popolnoma spremenjena, pravzaprav sem bila vesela, da se ni nič zgodilo, kar nekakšna sreča in zadovoljstvo sta me napolnila. Morda mi je bilo žal za Xa, morda bi bilo res bolje, da bi kaj bilo, vendar ne, sploh nisem več čutila potrebe, da bi bila z Xom, ko pa sem imela še toliko za razčistiti z NJIM. In vse česar sem si trenutno želela je bilo to. Da izvem vse kar MU leži na duši. Ne morem ga vendar pustiti oditi, sploh pa ne po tistem poljubu, po tistem komadu, tako je vendar. In to bi morala narediti že veliko prej, pa vendar. NO kakorkoli, cel dan sem razmišljala le še o tem. Zvečer pa sem se odpravila na FaceBook. Opazila sem da je ON dosegljiv, srce mi je divje utripalo. Odločila sem se da ga kliknem, a ko sem ga, kar nisem mogla pisati.. začela sem nekako takole: ''Hej, moram te nekaj vprašati.'' Faaak, ne vem kako vendar nekako mi je ratalo pritisniti enter. Pričakovala sem, da sploh ne bo odpisal.. vendar je : ''povej'' In sedaj sem bila zamrznjena, kako naj napišem to kar hočem, si mislim, groznoo. No, kakorkoli, s tresočimi rokami sem uspela natipkati nekaj takega: ''Zanima me kaj ti čutiš do mene?'' in spet enter. Sedaj pa priznam, me je bilo še veliko veliko veliko bolj strah odgovora. Tresla sem se kot da bi me nekdo postavil na električni stol, bila sem tako vznemirjena, da sem le pričakovala kdaj se bodo njegove besede izpisale na zaslonu. In končno so se: ''sedaj več nič'' je napisal. Kaj?! :O Sedaj sem se tresla še veliko bolj kot prej dejansko sem trepetala kot šibica. In začutila sem, kako mi je to kar je napisal jemalo dih. Bila sem zmedena, tako zelo zmedena. Da bo napisal kaj takega, pa res nisem pričakovala, mislila sem da bo veliko boljši odziv. Ah, no kakorkoli. Ni moglo ostati na te. In napisala sem nekaj v smislu: ''Kaj pa si prej čutil?'' bila sem tako zmedena. ''To sama veš.'' Je odpisal. In sedaj sem bila še veliko bolj zmedena, le kaj je mislil s temi besedami. ''Ne, ne vem, ti mi povej.'' In sedaj sem čakala na odgovor, videla sem, da piše neko dokaj dolgo sporočilo, saj kar nikakor ni izginil tisti znakec, ki to kaže. Moj bog, le kaj bo napisal. Bila sem na trnih. In napisal je nekaj podobnega temu ''Tebe sem imel rad tako kot nobeno doslej, ampak sama si uničila s tem, ko si po tistem kar se je zgodilo ob Ljubljanici izbrala njega. Ma pozabi. Zakaj me to sploh sprašuješ?'' Po teh prebranih besedah so v meni vrela najmočnejša čustva, tako lepo je bilo prebrati te besede, ki so prišle izpod njegovih prstov, ah verjetno ne samo prstov, verjetno so prišle iz dna srce, ker vem, še vedno vem in čutim, da me ima tam shranjeno, pa čeprav to zanika Verjamem, da sem ga razočarala s tem, ko sem bila z Xom, pa vendar, ko bo nekega dne ugotovil, da sem vseskozi ljubila samo NJEGA, mi bo odpustil vem da mi bo, ker me ima rad in vedno me je imel, ravnokar mi je to napisal, zakaj bi vendar napisal, da me je imel tako rad kot nobeno doslej, ne bi se mi kar tako izpovedal, če ne bi bilo res, saj imam vendar tipa. In kdo ve kaj si misli, zakaj ga to sprašujem. No, kakorkoli, morala sem mu odpisati in napisala sem, da sprašujem kar tako, brez kakšnega posebnega pomena. In nato sem odšla, vendar besede, ki sem jih prebrala so mi hodile po glavi še cel dan. Buča, buča, buča jaz! Sama sem si kriva, ON je vendar po vsemu kar sva prestala zopet izbral mene, imel me je rad, hotel je biti z mano, jaz pa sem ga zavrnila in izbrala Xa, zakaj vendar nisem spregledala ob pravem času? Ja, vendar. X ni pravi zame! Definitivno ni! Moram se raziti z njim, si mislim, končati moram to zgodbo, enkrat za vselej, po 3 mesecih je že več kot čas za to. On ni pravi zame in nikoli ne bo, nikoli ga ne bom tako zelo ljubila kot ljubim NJEGA, to je enostavno nemogoče. In ja, končno sem to spoznala. Neverjetno, sem res rabila toliko časa? In sedaj mi ON pravi, da ne čuti več tako? Je mar mislil resno? Kaj če so njegova čustva dejansko izginila? Ampak seveda, vse je možno, morda je dejansko prebolel, saj je že kar nekaj časa od tega. Morda sem resnično uničila že vse šanse, vendar ne smem pustiti, da bi jih uničila še bolj. Ne smem, morda res ne čuti več nič, ali pa vsaj ne tako kot je prej, vendar še vseeno se lahko NJEGOVA ljubezen vrne, pripravila ga bom do tega! Da bi to lahko storila moram končati vse z Xom. Moj bog, to bi morala že zdavnaj narediti, ne, pravzaprav bi moral biti konec že, ko sva se prvič ''razšla'', takrat bi moralo biti vsega konec in sedaj bi bilo vse urejeno, bila bi srečna z NJIM. Oh ja, toliko različnih čustev in spoznanj se je pletlo po moji glavi, da, definitivno nisem imela več drugega izhoda, kakor to, da pustim Xa  in se borim ZANJ, z vsemi močmi, ki so mi še ostale, ker sedaj je jasno, nikoli ga nisem in nikoli ga ne bom prebolela. Ne bom se več prepustila naključju, naredila bom tako kot je prav. Sedaj je pravi čas za to. Ali pa tudi ne, vendar hočem in moram popraviti napake iz preteklosti. 

pride next del :)

Rezultat: 5.0    Glasov: 3