Zakaj me vendar on kliče, si mislim. Mar nisva končala?... Vendar, vseeno sem se oglasila. Nato, pa se je začel izliv čustev iz njegove strani. Začel je govoriti, da mu je žal zaradi vsega, kar se je zgodilo prejšnji večer, da v resnici ni menil tako in, da pravzaprav ni hotel končati z mano, vendar ga je le pretreslo, ko me je videl z bivšim in seveda mu ni bilo vseeno. Ob vsem tem se obnemela, ne pravzaprav nisem ostala brez besed, bolje rečeno, ni se mi dalo govoriti in hotela sem slišati, kaj pravzaprav hoče od mene. Ne, da bi rekla besedice, me je vprašal, ali obstaja kakšna možnost, da bi mu oprostila ter pozabila na včerajšnji dogodek. Po tem sem nekako prišla do besed, prvo kot prvo, nisem vedela kaj naj nodgovorim. Seveda mi je bilo všeč, da obžaluje a po drugi strani nisem vedela ali si resnično želim ponovno biti z njim, sploh pa po temu, ko sem pogledala NJEGA, ki je še vedno spal, no najverjetneje se je le delal, da spi, saj sem ga pred nekaj minutami, ko je začel zvoniti telefon ujela budnega. Gledala sem ga, nepremično, za trenutek sem pozabila na pogovor z Xom, gledala sem le NJEGA, ki je bil tako zelo lep celo med spanjem in morda sem si ga res želela, a vseeno morala sem odgovoriti Xu. Premišljeno sem odgovorila, da nevem natančno kaj naj si mislim o vsemu skupaj, da cenim, da se opravičuje, vendar ne bom tako lahko šla čez to, lahko pa se dobiva in zgladiva stvari, če se še da. Ob tem stavku sem pogledala NANJ, da bi videla odziv, oziroma ali ga je kaj ganilo, pa ni bilo nič, niti trznil ni. Kako čudno, kot da ga dejansko ne bi nič zanimalo. No, kakorkoli z Xom sem se dogovorila da se dobiva in to že danes. Po pogovoru sem se ulegla nazaj v posteljo, da bi popnovno zaspala, a seveda nisem mogla. V tistem trenutku sem se spomnila, da se moram danes dobiti tudi z NJIM. To pa naj bi bilo po tistem, ko se bom z Xom. Fak, le kako naj se odločim, za Xa ali zanj? Mah, saj z NJIM tako ali tako nič ne bo, najino je končano, prijatelja bova in that's it. No ja, ON je še naprej spal in verjetno je dejansko zaspal. Pogledala sem na uro, bilo je 6 zjutraj! :O Kaj? X ob tej uri misli name, DAMN! :O nič, obrnila sem se na drugo stran in se nekako prisilila da sem zaspala. Ko sem se ponovno zbudila, NJEGA ni bilo več v sobi. Tudi sama sem se odpravila ven in nato smo vsi skupaj odšli domov.
Doma sem bila zopet popolnoma zmedena, ni mi bilo vseeno za Xa in bila sem popolnoma na trnih zaradi NJEGA, dejansko se bova dobila, upala sem da je mislil resno in da ni pozabil, no, saj bi ga poklicala da bi bila ziher, a kar nekako nisem upala, raje sem prepustila, da to naredi ON. A ni, čudilo me je, nisem vedela ali se resnično misliva dobiti ali ne. No kakorkoli, z Xom pa je bilo zagotovo. Kmalu sem se začela tudi pripravljati, oprala sem si lase, se stuširala, odišavila, uro in pol iskala primerna oblačila in se potem še uro in pol mazala. Ja, hotela sem biti popolna, ampak ne, ne za Xa, hotela sem biti lepa ZANJ, vedela sem, da se po tistem z Xom takoj dobim z NJIM in ja, zelo mi je bilo pomembno kakšna bom, hotela sem da se zaljubi vame, ponovno, da me ponovno vzljubi takšno kot sem, hotela sem da vidi v meni vse tisto, kar je videl nekoč, čeprav nisem bila prepričana, da bo to sploh še kdaj možno. In sploh ne vem zakaj sem se toliko trudila, zakaj sem ohranjala tolikšno upanje, ko pa ga morda sploh ni bilo. Saj je vendar rekel, da je to le prijateljska pijačka, kaj fantaziram? Ah, nisem hotela da bi bilo le to. No, kakorkoli, dobila sem se torej z Xom. In naj priznam, ob pogledu nanj mi ni bilo vseeno. Kar nekako stisnilo me je pri srcu, kot da bi me kar naenkrat oblil val čustev, ki se nikoli doslej niso pokazala. Ja, verjetno bo res, dokler sem ga dejansko imela ga nisem cenila. Pa vendar, saj ga še vseeno lahko imam, si mislim. Ampak ne vem ali to hočem, ah. Pozdravil me je z objemom in poljubom na obraz. Nato sva se nasmehnila in se odpravila proti plaži, ob reki Ljubljanici. Ko sva prispela do tja sva se usedla na klopce in tedaj se je začelo. Razlagal mi je, da je včeraj čisto zares pretiraval in, da če obstaja kakšna možnost, da bi bil še naprej z mano. Takrat se je v meni nekaj preklopilo, ko sem ga tako gledala, me je kar naenkrat začel privlačiti, dejansko, kot da bi me nekaj kar naenkrat privezalo nanj. Začela sem čutiti neko strast, ki je vrela na dan. Hotela sem ga poljubiti, in samo to mi je bilo pomembno. Spomnila sem se trenutkov, ko sva se poljubljala in vse kar sem si od njega trenutno želela so bili strastni poljubi. Bilo mi je vseeno za vse kar se je zgodilo prejšnji večer in oprostila sem mu. Nato pa sem naredila izraz na obrazu, poln poželenja, s katerim sem mu dala vedeti, da nekaj čakam. Nasmehnila sva se. Nato pa sva se poljubila. Vsa strast v meni je prišla na dan, tako poželjivo sem ga poljubljala kot še nikoli doslej, ne morem verjeti, da sva že mesec dni skupaj, jaz pa sem šele sedaj začela čutiti pravo strast. Resnično fantastično je bilo, končno sem si svojega tipa resnično želela, na ta način. Mogoče res nisem bila zaljubljena vanj, vendar poljubljanje z njim je bilo božansko, natanko je vedel kaj mora storiti, da bom zadovoljna. Kmalu sva se ulegla na travo, no pravzaprav sem se jaz, on pa name. Začel me je poljubljatin po vratu, jaz pa sem mu počasi dvignila majico. Bilo je vau, tako zelo dobro sem se počutila, prvič po dolgem času sem imela ta fenomenalni občutek, res je, da sem nekje v daljavi mislila NANJ in, da sem si mogoče ta trenutek bolj želela deliti z NJIM, ter da sem se zavedala, da se danes še dobiva, vendar ne, nisem se hotela ubadati s tem. Hotela sem uživati ta trenutek s svojim tipom, ki me ima resnično rad. Zakaj bi izgubila glavo zaradi nekoga, ki sploh ni več pomemben v mojem življenju, zaradi bivšega, s katerim je že vse zaključeno, zakaj, ko pa imam tukaj fanta, ki me je resnično vreden, fanta s katerim se mi ni treba ničesar bati, ker me ne bo nikoli pustil na cedilu, fanta, ki me lahko spravi v dobro voljo, me nasmeje, me objame, me poljubi, mi da občutek varnosti in me ima rad. Za kakšnega vraga torej rabim bivšega? Zakaj neki? Ne, ne rabim ga. Imam fanta in z njim se počutim odlično. Bivši, je pa pač bivši in če bi bil vreden, ne bi bil bivši. Ja, prepričevala sem se v to, in počasi sem začela vrjeti v svoje misli čeprav po drugi strani je bil ON še vedno na prvem mestu, vendar zakaj? Ni vreden, enostavno. X je na prvem mestu, X je tisti pravi. In ne bom ga več ispustila iz rok, nikoli! On je zares vreden, res si me zasluži, ne rabim več NJEGA. Konec je, začenjam novo žviljenje. In X mi lahko da vse tisto kar zares potrebujem. torej, z Xom nisem nikoli doslej tako zelo uživala, neverjetno, v meni se je rojeval nov občutek in bila sem vesela. Končno sem se približevala sreči brez prevelikega truda, ni se mi bilo treba boriti za kakršnegakoli fanta, saj ga namreč imam. In kaj še hočem? No, kakorkoli. Ko sva se z Xom poslovila me je močno objel nato pa mi je dal najdaljši in meni osebno najlepši poljub od kar sva skupaj. resnično mi je to veliko pomenilo.
Torej Xu sem oprostila, brez prevelikega razmišljanja, hm? Torej, imam fanta, ponovno. In sedaj se dobim z NJIM. OMG, kaj? dejansko?! :O Fak! Si mislim. Po drugi strani pa ne verjamem, da se bova resnično dobila in hočem se prepričati na lastna ušesa. Sedaj, ko sem bila že nekako bolj korajžna in skoraj prepričana v to, da je prava odločitev X, da se z NJIM več ne bom ubadala sem vzela telefon v roke in ga poklicala, ni se oglasil. Fak, si zopet mislim. Kaj če ga torej res ne bo. Morala bi se dobiti prav na sitem mestu kot sem bila ravnokar z Xom. Kakorkoli, še pol ure me je delilo od srečanja z njim, če bo prišel seveda. Medtem sem si na hitro popravila frizuro in make-up, hja, vse sem imela s sabo, noro. Sedela sem torej na tisti klopci in čakala. Srce mi je divje utripalo, ne no, ne ponovno si mislim. Naj mi bo vseeno, naj mi bo vseeno, se skušam prpričati. Nenadoma zaslišim ''Živjo'' za sabo. Bil je ON,  zdrznila sem se in se na hitro obrnila. Pogledala sem ga naravnost v oči, te njegove oči no! Ne, ne ne že spet si mislim. In se na hitro obrnem. Počasi se usede zraven mene. In tedaj ga zopet bežno pogledam, zopet, in potem se spogledava, na tisti način, kakor me le on zna pogledati. Omojbog, te oči, te ustnice, ta obraz, ON! Zopet sem imela polno glavo le njega, vse na njem me je tako zelo fasciniralo, kot vedno. In vse želje, vsa prpričanja o Xu, vse kar sem poprej začela čutiti do Xa, je šlo rakom žvižgat. ON je namreč sedel zraven mene, ob Ljubljanici na klopci, gledal me je na tisti način, ki ga ljubim, kako naj ga torej pozabim? O moj bog, tega mi zares ni bilo spet treba. Narahlo sva se nasmehnila. Spomnim se še čisto vsake besede, ki sva jo izustila. Začel je s tem: ''Prijatelja torej?'' in me pomenljivo pogledal. Skomignila sem z rameni in nerodno pokimala. Nasmehnila sva se. Nato je izjavil nekaj kar res ni pasalo v najin pogovor: ''Tukaj ob Ljubljanici je res lepo.'' zopet sem le pokimala. Nato pa je kar direktno izjavil: ''Še posebaj če si z osebo, ki jo imaš rad. To je pa res neprecenljivo.'' Obrnila sem se, seveda je zadel, v pravo točko. Pogledala sem ga, se nasmehnila in rekla nekaj v smislu: ''Ja prav imaš, včasih je prostor res lep, ampak včasih pa ga le oseba, ki je s tabo naredi lepega in posebnega.'' ja, naj vam izdam od kod sem to pobrala iz nekega angleškega verza, vendar tako zelo je pasalo v najin pogovor. In debata je torej tekla o tem. Vsakič, ko sem ga pogledala v oči je bil tako popoln, in vsa čustva, ki so bila v meni so zopet prihajala na dan. Vedela sem, da mi le sekunda manjka, da bi se mu ponovno prepustila, a ne, to se ne bo zgodilo, sedaj sem z Xom in tako bo ostalo. Nenadoma sva še sama ne vem kako prišla na temo o nama, ON je omenil nekaj o tem, da je dober občutek sedeti zopet zraven mene, po vsem kar sva prestala. Da je zares zanimivo obujati najino prijateljstvo. Vendar, ne nič ni omenil o zvezi, le o prijateljstvu. Zakaj pa to? Si mislim. Kakorkoli, potrdim njegove besede in rečem kar malo preveč, da je zares nenavadno sedeti poleg osebe s katero si že toliko doživel, dobrega in slabega. Nasmehneva se. In nato ON reče: ''Ampak veš, te mesece, ko sva bila tako oddaljena, sem te pogrešal, veš?'' in me pogleda v oči, vztrepetam, ne morem več, gledam ga, on me gleda, le še trenutek manjka in zgodilo se bo, si mislim. V nebesih sem, tako blizu sva, kaj še čakava, vendar v tistem trenutku odmaknem pogled, ''ja tudi jaz  tebe'' pripomnim kar tako iz srca, ne zadržujem se več, vseeeno mi je. ''Res sva imela lepo zgodbo, nepozabno, bilo je lepo res.'' sem izjavila, brez zadržkov, ne da bi ga pogledala v oči in nato zaslišim njegove beseede: ''Ja zares nepozabno.'' Začutim kako se je nasmehnil, obrnem se, ne zadržujem se več, to ni več tisti občutek strasti, ki sem ga čutila z Xom, ne to ni to, to je tisto, ko ne moreš več, ko nekoga moraš poljubiti, ko se mu moraš približati, ko je to edino kar sploh lahko v danem trenutku narediš, ko ti je vseeno za vse drugo, pomembno je le, da si s tisto osebo v tistem času, pomembno je, da to narediš in zavedaš se da je to tisto pravo. Zopet, si mislim. vendar vseeno mi je. Vidim, da je tudi njemu nerodno in začutim, da razmišlja isto kot jaz, to vidim v njegovem pogledu, pribilža se mi, počasi me objame okoli pasu, ko začutim njegovo roko ter njegovo nenadno bližino, me loči le še trenutek od tega, da dvignem pogled in se dotaknem njegovih ustnic, torej, dvignem pogled, niti ne pogledam ga dobro in najine ustnice se združijo. O moj bog! Ne morem verjeti, začutim solze v očeh in nat njegovo mehkobo ustnic, poljublja me s takim občutkom, ki ga že dolgo nisem čutila, tako počasi in tako ljubeznivo, občutim njegovo ljubezen, objamem ga okoli vratu in se z roko sprehodim skozi njegove lase. Tedaj pa me nenadoma zmrazi in odmaknem se, pogledam v tla. Začudim se sama nad seboj, nato pa ga zopet pogledam, negibno me gleda in nato ga zopet poljubim, sedaj s tako strastjo kot že dolgo ne, srečna sem. Po toliko mesecih, po vsem kar sem prestala, po vsem kar sem mislila da se nikoli ne bo ponovilo, motila sem se. Dotikala sem se njegovih ustnic, zopet je bilo tako čarobno. Kot vedno. Vendar ne, nisem bila sproščena, to je največja napaka, nisem bila sproščena, nekaj v meni me je žrlo, le kaj, X namreč! Prisežem, da bi lahko ostala v NJEGOVEM objemu za vedno, vendar nisem upala, kar narenkrat me je zmrazilo po celem telesu in zdrznila sem se, odmaknila sem se in vstala. Prijela sem se za glavo. Ne vem ali od obupa ali od nenadne zmedenosti. Najbolj me je bolelo da sem morala končati enega lepših dogodkov v življenju zaradi nekoga, ki sploh ni tako pomemben v mojem življenju, vendar vseeno ne morem mu tega delati. Bilo me je strah, bilo mi je žal, obenem pa sem bila srečna. Pa zopet nesrečna. Ne vem kaj naj si mislim, a nisem se smela spuščati v nič več z NJIM. In to sem si zatrdila. Pogledala sem ga, v oči, ponovno. Zmedeno me je gledal. Nato pa sem s solzami v očeh vprašala: ''Kaj je bilo to?'' on pa je skomignil z rameni in nato pripomnil: ''Še sam ne vem.'' Nato pa je obnemel. Začutila sem solze v očeh in začela govoriti, bolje rečeno vpiti, nekaj v smislu: ''Ne, midva ne moreva nič imeti, jaz imam fanta, oprostila sem Xu.'' v tistem trenutku sem zagledala njegov začuden izraz na obrazu.'' Res, ne morem biti s tabo.'' sem odvrnila ter se obrnila, da bi odšla, solze so začele teči po mojih licih. Pritekel je za mano. In me prodorno pogledal: ''Oprostila si mu?'' opazila sem njegov otožen obraz, ni mu bilo vseeno. ''Ja, oprostila sem mu in on je to kar hočem, nehaj mi  uničevati življenje, najino je zaključeno, ne bova več prijattelja, nič ne bova. Tvoja bližina mi škodi. Že zdavnaj sva nehala in naj bo vsega konec!'' rečem medtem pa mi solze oblivajo obraz. V obupu se prislonim ob njega in objame me. Tako močno me objame zopet začutim nejgovo globoko dihanje medtem ko jokam. Dvignem pogled in tudi v njegovih očeh so solze. Ni mu vseeno, vendar ne morem. Komaj začela sem resnično nekaj čutiti do Xa, ne morem tega sedaj kar tako ustaviti si mislim. ''Saj je vseeno mu rečem, ta poljub ni nič pomenil, tudi tebi verjetno ne, pozabiva na vse.'' rečem. Zmedeno me pogleda in reče: ''Ja, končajva že, dosti imam vsega, če hočeš biti z njim pa bodi. Ampak zapomni si, žal ti bo. Daj, jaz grem. '' in tedaj je odšel ON. Ne nisem šla za njim, vendar čutila sem tisto bolečino, ko nekoga hočeš, pa ga kar ne moreš imeti. In spravim se domov, objokana, nesrečna, polna čustev, polna želja, spominov na njegove objeme ter njegove poljube, zopet sem bila del tega. Doma sem se ulegla v posteljo in prejokala celo noč, nikoli si nisem mislila, da lahko ljubezen tako boli. Zakaj to delam sama sebi? Lahko bi bila z NJIM, ampak sedaj mi ni bilo več vseeno niti za xA, moda pa sem hotela imeti oba, čeprav NJEGA sem ljubila. Mojbog, jaz sem tako zelo zmedena si mislim. Stvari v življenju se zares lahko zgodijo tako zelo nepričakovano, kot bi mignil, hkrati pa ti le en trenutek lahko popolnoma spremeni življenje. Ah... :/

Rezultat: 5.0    Glasov: 3