5.poglavje

I'm so tired of being here
Suppressed by all my childish fears
And if you have to leave
I wish that you would just leave
'Cause your presence still lingers here
And it won't leave me alone

Maturantski ples.

Karen je namrščeno sedela na postelji in razmišljala. Kaj se bo zgodilo na današnji dan? Imela je namen zapeljati Krisa. Vendar nikakor ni vedela, kako naj se tega loti. Ponavadi tega ni počela. Bala se je, kaj se bo izcmililo iz tega.

Ugasnila je cigareto v pepelniku, nato pa zavzdihnila. Pobrala je svoje stvari in odšla v gledališče, kjer so imeli maturantski ples.

Prišla je med prvimi. Na hitro se je preoblekla in uredila v stranišču, nato pa se je vrnila v garderobo. Tam je že bila Naja in jo premerila z mrzlim pogledom. Karen se je le namrščila in odšla ven. Pred garderobo je skoraj treščila v Krisa.

„Hej,“ je zamrmral in jo prijel, da ni padla.

„Čao,“ ga je pozdravila.

Krisove oči so premerile njeno postavo v obleki. Karen je postalo nerodno in sklonila je pogled. Bala se je plesa. Kaj bo sledilo po plesu? Po njeni glavi so se prepletala različna vprašanja, ki niso imela ne peta, ne glave.

„Lepa si, veš,“ je rekel.

„Hvala,“ je zamrmrala.

Potegnil jo je v svoj objem in jo privil k sebi. Karen je začutila rdečico, ki ji je silila v obraz in spraševala se je, kaj pomeni ta objem.

„Potem se imava marsikaj za pogovoriti,“ je tiho rekel. „Zadnjič se nisva uspela, vendar … No, se bova.“

Nato jo je poljubil. Karen se je prepustila strastnemu poljubu in potisnila jezik v njegova usta. Njuna jezika sta se prepletla, začutila je, kako se je njegov jezik sprehodil po njenih ustih. Njegove roke so pristale na njenih bokih in močneje jo je privil k sebi. S prsti se je oklenila njegove srajce ter ga potegnila k sebi.

Najraje bi ga poljubljala za zmeraj. Njegove ustnice so bile tako mehke, mamljive … Bile so popolne. Popolnoma popolne.

Nenadoma se je odmaknil in se zazrl v njene oči. Nasmehnil se je, nato pa jo je spustil in se odmaknil. „Oprosti, moram se preobleči,“ je rekel.

Ostala je brez besed. Le prikimala je in počakala, da je on odšel. Nato je skoraj padla na kavč, ki je stal v bližini in se zastrmela v belo steno. Ojej. Poljubila ga je. Kaj se bo zgodilo? Kaj je sploh pomenilo? Njej je bilo všeč, da ji je namenjal pozornost. Vendar … Kaj je mislil s tistim poljubom?

Ni vedela.

Nenadoma se je zavedala dejstva. Nenormalno je zaljubljena vanj. Nekako jo je prestrašilo dejstvo, da je čutila spet čustva do nekoga. Še posebej do moškega.

Ponavadi jih ni.

Globoko je zavzdihnila in zaprla oči. Pomislila je, da bo noč še dolga. Vedela je, da je kemijo med njima začutil tudi on. In tega se ne bo dalo nikakor izbrisati. Dobro je vedela, da se bo zgodilo tisto, kar si je najbolj želela; da bo pristala z njim.

„Karen,“ se je vrnil.

Dvignila se je in se zazrla v njegove oči. Niti trenil ni z očesom; le prijel je njeno roko in jo močno privil k sebi.

„Bi se pogovorila sedaj? Še malo časa imava,“ je tiho rekel.

„Morala bi počakati moja starša …“ je začela, vendar jo je prekinil. Svoje ustnice je pritisnil na njene, njeno telo je močno privil k sebi.

„Bom počakal s teboj,“ je zamrmral, ko se je odmaknil. Zadovoljno se je nasmehnila.

 Nadaljujem???

Rezultat: 5.0    Glasov: 8