Po vsem kar se je zgodilo, sem imela vsega resnično zadosti, hotela sem samo čimhitreje prrespati to noć in se zbuditi jutri v nov, popolnoma drugačen dan. V dan, ko bom ponovno samska, pripravljena na nove izkušnje in nove fante. No ja, vem da bom še vedno mislila na enega in istega NJEGA seveda, vendar v tistem trenutku mi še zanj ni bilo mar, hotela sem se le spočiti od vsega in zato sem se odpravila v sobo, v kateri sem bila poprej. Hotela sem v glavnem imeti mir ter čas zase. Zaprla sem vrata, pred tem sem še nekaterim voščila lahko noč, nato pa sem v vsej onemoglosti, razočaranosti, žalosti ter tudi pjanosti padla v posteljo in skušala zaspati, ampak ja, zakaj se pretvarjam, seveda  nisem mogla niti zatisniti očesa. Ves čas sem se obračala, zdaj na eno pa spet na drugo stran. Vse mi je šlo na živce, čutila sem jezo, razočaranje, bes in tudi pomanjkanje, vsega mi je bilo premalo. Ne pravzaprav sem imela vsega čez glavo preveč! Hotela sem biti ravnodušna in zaspati ampak kar buljila sem v strop, bedno. In tedaj sem zopet zaslišala vrata, ''le kdo je zdaj'' si mislim in se kar nekako besno obrnem proti vratom, ko zagledam NJEGA. V tistem trenutku sem imela še njega pouhn kufr, in dejansko sem ga poslala v tri krasne, z besedami, češ kaj dela tukaj, da bi rada bila sama. Izjavil je, da je le hotel videti, če je vse v redu z mano in da, če rabim kakšno pomoč je tu. Nato pa se je napotil, da bi šel, vendar ja, po besedah, ki jih je izrekel, sem sedaj hotela obratno. ''Ne saj lahko ostaneš.'' sem nekam zmedeno zamrmrala. In nenadomma sem si zaželela njegove družbe, ah kako tudi ne, ko pa mi njegova bližina tako ali tako pomeni vse. Ne glede na to, da sem zaradi njega končala z Xom, in ne gleda na to, da sem ravno zaradi NJEGA postala popolnoma druga oseba, da sem že toliko pretrpela zaradi njega, vendar ne glede na vse to mi je dal najlepši možen občutek, kar sem jih kdaj spoznala. In ja, res je krivec za vse moje težave, vendar verjetno je tako moralo biti, saj pravijo, what was meant to be will make it way through even if you don't want it. Nič torej, le eno njegovo dejanje, pa sem že čisto paf. Le prišel je v sobo, pa sem že čisto začarana in ga kar ne morem  spustiti iz nje. Torej, počasi se je usedel na posteljo nasproti mene in me prodorno pogledal. Zakaj mi to dela? Kaj je vendar v njegovem pogledu kar me tako zelo tare? Kaj mi vendar ne da miru, kaj me veže nanj? Znorela bom, si mislim. A potem se zopet delam hladno, on pa začne spraševati o Xu. Ja, kako zanimivo, zdaj bo debata tekla le še o njem. Ah, ne saj po eni strani sem res rabila nekoga za izpoved, ampak to nikakor ni mogel biti on, kako naj mu vse to razložim, nikoli ne bi dojel, pa tudi če bi, kdo ve kakšen bi bil odziv. Ah... No kakorkoli, bila sem kar nekako vesela, da je ponovno prišel za mano in da mu je bilo ponovno mar, da me ni kar tako pustil pri miru, edini je, ki je prišel od toliko drugih na partyju. In to sem cenila. Opazila sem, da se je resnično trudil, da je resnično skušal obuditi prijateljsko vez med nama. V njem se je rojeval tisti fant, kakršnega sem spoznala, fant, ki sem ga vzljubila. Občutek mi je bil všeč, zelo všeč in kar nekajkrat sem se med pogovorom nasmehnila, več ali manj sva se pogovarjala o življenju in, ko me je še vseeno neutrudno spraševal o Xu, sem nekako oštro odvrnila, češ da mi je X mogoče res odprl oči za nekatere stvari v življenju, vendar me je tokrat tako zelo razočaraol in je pri meni izgubil popolnoma vse šanse, tako ali tako pa, kaj sem pričakovala, saj so vsi tipi isti, jaz pa že tako nimam sreče v ljubezni, zanima me ali bom sploh kdaj našla tipa, ki bi bil zares vreden truda, ker do zdaj še noben ni bil. Vedno ista zgodba, živo zgubljanje časa. Ja, točno tako sem izjavila in te besede so kar dosti bolj kot na Xa letele prav nanj. Opazila sem njegov nekam začuden pogled, a hkrati se je prisiljeno nasmehnil. Seveda sem vedela, da je tudi on pomislil na preteklost in ja, pravzaprav sem ga užalila z besedami, ki sem jih ravno izjavila, a vseeno sem bila s tem popolnoma zadovoljna. ON je začel trditi, da to zdaj govorim pač iz jeze in razočranja, da morda pa v resnici ne menim tako, čeprav imam po eni strani prav, a ne moreš vseh tipov enačiti, ker niso vsi isti. Ha! To mi govori tp! Ah,  ne vem, kar nekako čudno sem se počutila in vsega sem imela dovolj, bilo mi je všeč, da mi je namenjal pozornost in lahko bi se pogovarjala z njim v nedogled, ampak ne, ni bil pravi čas zato in hotela sem imeti mir, končati z vsem kar sem zakuhala in pozabiti na vse kar se mi je dogajalo v prejšnjih mesecih. Ha! In to sem pomislila ravno v trenutku, ko je bila zraven mene oseba, ki je zame najpomembnejša na planetu, oseba, ki je sploh nemorem pozabiti, brez aktere si spploh en morem predstavljati življenja, sanjam pa o tem, da bi kar naenkrat vse prespala in čez noč pozabila, ja zares sem pametna. Nisem več dojemala svojih občutkov in bila sem utrujena, tudi on je začel zehati, nasmehnila sva se, tedaj pa sva v en glas rekla, da je počasi čas za spanje. Zopet sva se nasmehnila. In rekla sem, da grem dejansko spat, tedaj pa sem zagledala kako se je on vlegel v posteljo, ki je bila zraven moje. Halo? Ne misli dejansko spati v isti sobi kot jaz? Oh.... še bolj zmedeno sem se počutila, ampak let's be honest, umirala sem od poželenja in preplavil me je nek meni zelo znan občutek, ljubezen, do njega seveda. Počasi sva ugsnila luči in si voščila lahko noč, oh, stari časi, pomislim. Moj bog, koliko časa je že minilo, vendar čustva niso izginila, še več, vedno močnejša so. Kako je to sploh možno, obsedena sem z njim, če bi minil dan, ko ne bi mislila nanj, bi bilo to zame popolnoma nenormalno. Ljubim ga, oh... bila sem tako zmedena... in nekje v daljavi sem pomislila na Xa.. na vse kar se je zgodilo nocoj, vendar, že v naslednjem trenutku so moje misli, želje, sanje in vse možno odplavale proti NJEMU, ki je ležal le slaba 2 metra stran, zopet je bil tako zelo blizu, a tokrat sem bila samska, tudi on, in tokrat bi lahko dejansko odšla do njega, ga poljubila, mu voščila lahko noč, mu izrekla ljubezen, tokrat bi dejansko lahko to naredila, vendar v življenju pač ne naredimo vedno vsega kar si zamislimo ter vsega kar si želimo, tako pač je. Ampak občutki, ki so zapolnjevali mojo notranjost so bili tako nenavadni, tako polni hrepenenja, ki ga sploh ni moč opisati. Po tolikih mesecih sem ležala v isti sobi kot on, sredi noči in tako bom prebila še nekaj ur, mar res ne mislim čisto ničesar storiti, ah? Zakaj on nič ne naredi? Pobralo me bo, si mislim. Potrebujem ga in to je vse, hočem zaspati, pa ne morem. In ja, šele sedaj mi je jasno, to je tisti občutek, ki ga čutim le z NJIM, z nikomer drugim ni tako, to je tisto kar pride na dan le takrat ko sem v NJEGOVI bližini, to so tista čustva, ki so vedno pogreznjena v mojo notranjost, ne da bi jih mogla pokazati, to so tista čustva, ki so ostala v meni že toliko časa in se niso nikoli spremenila, ter niso nikoli izginila, vedno bodo pristona, in prepričana sem, da tega občutka ne birpše čas, nekaj bveliko močnejšega bi moralo biti, da bi izginil, kajti dejansko me spravi do tega, da začnem globoko vzdihovati, se premetavati po postelji, fantazirati, se spominjati preteklosti in si GA želeti, tako močno želeti. Pa si ga res tako zelo želim nazaj? Hočem zopet imeti vse tisto, popolnoma isto ? Je ON res tisti pravi? Jaz sem neumna, zakaj se to sploh sprašujem. Če že vem, da ga po vsem kar se je zgodilo sploh ne morem pozabiti in zdaj, ko ni več Xa... hm... ah ne, nič ne bo, saj sva prijatelja. Pa daj zakaj lažem sama sebi?
Torej v vsej zmedenosti sem prebila noč. Zjutraj je nadležno začel zvoniti telefon, najprej sem mislila da je budlika, a ko sem ga pograbila, sem opazila na zaslonu Xovo ime. Kaj? si mislim.

ah sj bi pisala naprej sam sm neki zmatrana... bom jutr :)
<3

Rezultat: 5.0    Glasov: 2