Negibno sem ležala na tisti postelji in se skušala nekako pomiriti, a solze so kar tekle, deroča čustva so me preplavljala in nisem se mogla zbrati, bilo mi je žal, vse sem tako zelo obžalovala, zopet se mi je pred očmi slikala preteklost, spominjala sem se čisto vsega kar sem doživela z NJIM, od prvega dneva, močnega prijateljstva, njegovih spodbudnih besed in izkazovanja naklonjenosti, do prvega poljuba, do najine zveze, ki je bila nekaj najlepšega v mojem življenju, ja res je bilo lepo dokler je trajalo. Vendar z dnevom, ko je bilo najine zveze konec, se je končala tudi vsa sreča in s tem dnevom je izginilo tudi vse kar je nekoč obstajalo, vse, razen čustev, ki so prisotna še dan danes. In spomnila sem se tudi kolikokrat me je prosil, da bi se vrnila k njemu, da bi bila zopet z njim, pa nisem hotela, bolelo je ko sem se spomnila kako zelo mar mu je bilo, ves čas, pa sedaj? Ne, sedaj mu ni več, vsaj na ta način ne. Prebolel je, dejansko, našel si je punco in to ravno tisto s katero me je prevaral in ne bi bil z njo, če ne bi čisto ničesar čutil, to je definitivno, ali pač? No, kakorkoli, vendar še vseeno je v dobrih odnsoih z njo, in mogoče so čusta do nje še vedno živa, o moj bog, trpinčile so me lastne misli. Hotela sem verjeti v to, da njegova nenadna naklonjenost do mene ni zgolj prijateljska, a kar nisem mogla verjeti saj sem imela občutek, da od mene ne želi res ničesar več. In solze so še naprej kar same polzele po mojih licih, tedaj pa je nekdo vstopil, nisem se niti zavedala, da nisem zaklenila. Na mojo srečo ali še bolj nesrečo je bil ravno ON, kaj vendar dela tukaj? Zagledal me je in se mi približal, opazil je, da imam solzne oči, tedaj se je usedel poleg mene in z globokim glasom vprašal: ''Kaj je narobe?'' in v tistem trenutku mi je bilo še težje. Sedel je tam zraven mene, čakal na moj odgovor, jaz pa mu sploh nisem mogla odgovoriti, kako pa tudi bi, ko pa sem jokala zaradi njega. Kako naj bi mu to vendar razložila. Le dvignila sem pogled in se zagledala v njegove oči, niti za trenutek ni umaknil pogleda in tedaj mi je spolzela solza po licih,  nerodno je dvignil roko in jo s palcem obrisal, ko sem začutila njegovo roko na svojem obrazu, ki me je tako nežno božala sem se zatopila v svet sanj, nežno sem zaprla oči, in čutila sem nabirajoče solze v očeh, vendar tedaj me je predramil z vprašanjem: ''Jokaš zaradi Xa?'' pogledala sem stran, nato pa odločno zanikala. Dejala sem da je z njim vse v redu. Še nekaj časa me je spraševal kakšen je vzrok a sem zatrdila, da nič takega, da so osebne stvari, ki jih ne morem zaupati vsakomur, sploh pa ne njemu, ker še nisva na tako dobri ravni prijateljstva. Oh ja, kaj pa naj bi drugega rekla. In tedaj sem se naslonila nanj in se pošteno zjokala na njegovi rami. Vse je bilo tako kot nekoč, ko sva bila še prijatelja, le da sem takrat jokala zaradi drugih, sedaj pa zaradi njega. Ampak tokrat sem dejansko jokala, takrat pa sem ponvadi le jamrala, in občutek je bil popolnoma drugačen. Opazila sem, da je zelo globoko dihal ter da mu je bilo kar malo nerodno, kot da tudi njemu ne bi bilo vseeno. Miril me je z besedami, da se bo vse uredilo kar koli že je, ker se vdno uredi. In ko sem tako naslonjena slonela na njem, čutila njegov vonj, poslušala njegovo dihanje me je več kot neštetokrat prijelo, da bi dvignila pogled, se zazrla v njegove oči in ga nato poljubila, a nisem smela, tu je bil vendar X, in tega mu ne smem storiti.  Oh ja, to je tisti občutek, ko pravijo, tako blizu a tako daleč. A bilo mi je vseeno, samo da sem z njim, in ta trenutek bi moral trajati večno, a seveda ni. Saj je ON  nenadoma izjavil, če se že bolje počutim, da je bolje, da greva nazaj, torej k ostalim. Če sem iskrena se s tem nisem strinjala, hotela sem ostati, a sem se delala da ima prav. In tedaj sva se odppravila ven. Ne vem kako, vendar spomnim se, da sem ga objemala čez rame in tako sva prišla ven. Ja, še vedno sem bila pjana, in morda se nisem čisto vsega zavedala, a kmalu mi je postalo jasno, ko sem zagledala Xov razočaran pogled. Ja, dojela sem, mislil je da sem bila zopet z NJIM. In čutila sem kako me ignorira, a nisem hotela, da ostane na tem. Odšla sem do njega in mu zatrdila, da se ni popolnoma nič zgodilo. A on me je kar ignoriral, sploh me ni poslušal, vse dokler se ni kar naenkrat začel dreti, dejal je da mu je vseeno, naj delam s svojim življenjem kar hočem, naj bom s komer hočem, da to ni njegova stvar, da sva midva s tem dnevom dokončno zaključila, da se ne bo toliko poniževal, nato pa je dejal še, da me ima rad in da sem mu uničila življenje. Čeprav sva bila zunaj, so to slišali skoraj vsi, bilo mi je tako zelo težko pri srcu, bolele so me njegove besede, nisem mogla verjeti, da mi je človek za katerega sem mislila, da je najbolj prijazna oseba, govoril sedaj take besede. Tedaj pa sem tudi jaz ratala tečna in drla sem se na ves glas češ naj gre, če se mu ne zdi vredno vztrajati, če mu tako malo pomenim, pa naj gre. In res je šel, brez slovesa, kar odšel je. Stisnilo me je pri srcu, nisem pričakovala, da bo dan, ko bom končala z njim tako grozen, nikoli si nisem niti mislila, da bova končala na tak način, ne ne, pa saj nisem jokala ampak bilo je grozno. Prijateljice so me mirile in v daljavi sem zagledala tudi NJEGA, ne vem natančno kakšen izraz je imel na obrazu in kaj je mislil, vendar tudi sama nisem razumela vsega. Torej zgodba z Xom se je končala, resnično ??! Glede na to, da mi je bilo tako zelo žal, sem ugotovila, da mi pravzaprav nikoli ni bilo čisto vseeno zanj, daj no, nemogoče, menda ja nisem dojela kaj sem imela šele takrat, ko sem to izgubila, kakorkoli, konec je. Vendar še vseeno mi je nek 6. čut pravil, da ni čisto zares konec, vendar glede na to kar se je zgodilo, ja, konec je . :(

Rezultat: 5.0    Glasov: 2