V naslednjih dneh nama je uspevalo ohranjati prijateljske stike. Vedno, ko sem zagledala njegovo ime v FaceBookovem okenčku mi je postalo toplo pri srcu. Neštetokrat me je kliknil, dejansko se je trudil, pa čeprav je vedel da sem zasedena in da nima več šans z mano, ampak ja, kakor pravi, hotel je biti le moj prijatelj in dejansko se je tako tudi vedel. Bila sem vesela, ker sem se po tako dolgem času pogovarjala z njim in ker so bili najini odnosi tako dobri, kot že dolgo doslej ne. Nevem niti ali sem se popolnoma zavedala kaj se pravzaprav dogaja, vendar ljubila sem ta občutek. Še vedno sem hodila z Xom čeprav mi je bilo vseeno zanj, zavedala sem se da ga zavajam in da pravzaprav nilčesar ne čutim a bilo mi je kar nekako vseeno. Najpomembnejše mi je bilo, da se pogovarjam z NJIM in da ponovno postajam del njegovega vsakdanjika, da mi dejansko namenja pozornost, da nisem le izbirsan spomin. Ah, življenje je odpiralo neko novo pot, za katero nisem vedela kam natanko me vodi, a bilo mi je vseeno, samo da sem v njegovi bližini, vsaj na nekakšen način. In neverjetno, da bi bila stvar še bolj popolna sem dobila njegovo vabilo na pijačo. OMG! Seveda sem sprejela. Nisem se zavedala ali gre samo za prijateljsko kavico, za obujanje spominov, zmenek ali morda le to da sem v njegovi bližini. A želela sem ga čimprej videti in pijača, za katero sva se dogovorila je bila najhitrejša možna pot do tega. Bila sem srečna, in zavedala sem se tega. Vse kar sem še čakala je bila sobota, da ga končno vidim. Čeprav ne vem ali je to dobro ali slabo, vedela sem da se bodo čustva še bolj razvila, a bilo mi je vseeno, morala sem ga videti, ne glede na to kako nefer je bilo to do Xa, ki me je imel resnično rad. A življenje včasih zakuha kakšno svojo kašo, kot vedno. Sošolka je ravno organizirala nekakšen brzdej party na katerega sem bila seveda povabljena. In za informacijo je bil ta party žev petek, torej še pred soboto, ko naj bi videla NJEGA.. no torej pravzaprav ga bom videla že en dan prej. POPOLNO! No, v bistvu ni tako popolno, tudi X je izvedel za ta party in frendica ga je seveda povabila, ker ve da je moj tip in se je odločil da gre. VAU! Kako odlično, ali imam sploh lahko še večjo smolo? Po tako dolgem času bom videla NJEGA, vendar se mu nebom smela približati zaradi Xa, a daj no. No, pa kaj sem pa pravzaprav hotela? Biti z NJIM ali kaj...? Kaj mi pa ni jasno, se mi blede? X je vednar moj tip, ne bi mu mogla tega narediti, ja seveda, skušala sem se prepričaevati v to kar so moje misli napletale a seveda sem si želela in sem čutila nekaj popolnoma drugega in vedela sem da se NJEMU ne bom mogla upreti. Pa vseeno, torej počakajmo do petka, da vidimo kaj se bo zgodilo. Ah, ...
Petek torej, party, X bo tam in ON bo tam. O moj bog, zakaj mi vendar ON toliko pomeni, zakaj še vedno toliko čutim do bivešga, kaj pa če je on že dejansko prebolel in hoče biti samo moj prijatelj? Joj, toliko misli se je pletlo v moji glavi, ki jih nisem mogla znašati, a nisem se hotela poglabljati. Odločila sem se, da bo ta večer ŽURKA, da bom uživala, pustila možgane na pašo in živela življnje, brez NJEGA, le z Xom.Kajti le X je pomemben, sem se skušala prepričati. Kmalu sva z Xom prišla na party, srce mi je divje utripalo saj sem pričakovala da je ON že tam, a ga še ni bilo. Kar nekam razočaralo me je, a po drugi strani me je bilo strah,  bala sem se občutka, ki bi lahko prišel na dan. Torej party se je uradno začel, začeli smo piti,  uživati in dejansko žurati, vendar NJEGA še ni bilo  od nikoder. Počasi sem se bala že tega, da sploh ne bo prišel. A tedaj je zadonel zvonec po stanovanju in vedela sem da je ON kar vedela sem. Nek 6. čut mi je pravil, da je ON. In res je bil, že kmalu sem zaslišala njegov glas, ki me je zmrazil medtem, ko se je približeval in tedaj sem ga zagledala, nerealno zares nerealno, zopet je bil tako zelo lep, tako zelo edinstven, tako zelo sem ga rabila, zopet. Zakaj vendar? Vedno imam neke čudne predstave, vedno pride preteklost na dan, vselej se spomnim, da je bil nekoč moj, najlepši tip kar sem jih kdaj videla (zame seveda) je bil nekoč moj, zakaj zdaj ni več. Ko so se nejgove ustnice razlezle v nasmešek so se narahlo tudi moje avtomatično in prijelo me je da bi mu stekla v objem in mu prilimala najdaljši poljub na svetu, da bi se le dotaknila teh njegovih ustnic ponovno. Oh ja, zopet se je rodil tisti bedni občutek, zopet me je gledal z najlepšimi očmi kar jih poznam, ampka ne nisem se smela prepustiti občutkom, tu je bil vendar X, in hotela sem čutiti toplino ob pogledu nanj, a kar nisem, kako bedno. Ah. No kakorkoli, z NJIM se skoraj nisem pogovarjala. Le gledala sva se od daleč, in vsake toliko sem začutila njegov pogled na sebi. Vedela sem, da ni kar tako. In šoškiralo me je, ko je tedaj nenadoma prišel do naju z  Xom in začeli smo se pogovarjati nimam pojma o čem, a čutila sem da izgubljam tla pod nogami, da me lahko bivši spravi do tega??! nerealno. IN potem pogledam Xa, kje so sploh kakšni občutki, kje je sploh tisto kar naj bi  čutila do njega, tega sploh ni, ničesar ne čutim do Xa. Takoj mi je bilo ajsno. Ah bedno. Čez nekaj časa sem pristala z Xom zunaj, saj me je kar potegnil ven sredi ničesar, bila sem že malo pjana, ne malo, kar dosti in bilo mi je vseeno kaj si misli, kar začela sem mu govoriti o NJEM. Kar izpovedala sem se, vse v zvezi z NJIM sem povedala,  sem jaz sploh normalna?. Pričakovala sem da me bo X poslal v tri krasne, a me sploh ni, le nekako čudno me je gledal in čutila sem, da mu ni vseeno a dodal je, da je odločitev na meni, vendar on ne more biti z mano, če je meni nekdo drug veliko pomembnejši od njega. JA, priznala sem torej da čutim nekaj do bivšega, ampak še vseeno sem rekla Xu da imam tudi njega rada. Ah daj, tako zelo zmedena sem bila. NIč mi ni bilo več jasno, in potem sem prišla notri, tam sem zagledala NJEGA, pogovarjal se je z bivšo, ah daj samo še tega se mi je manjkalo, opazovala sem ga vendar me sploh ni pogledal, najmanj 5 minut sem buljila vanj, a se sploh ni obrnil, kaj mu vendar je. Mu je tako zelo vseeno, sem res samo nejgova frendica? Fak, kaj pa če on čuti kaj do svoje bivše?? Začele so se mi nabirati solze v očeh, tako zelo me je ganilo in kar naenkrat me je zaskelelo tudi zaradi Xa, kaj sem mu vendar storila, ah bolelo me je. IN nisem zdržala več, nenadoma sem stekla v neko sobo in se vrgla na posteljo, solze so kar vrele na dan, ne vem kaj me je bolj bolelo, to da X ve ZANJ ali da ON ve za Xa in da sem verjetno oba izgubila. Jokala sem, resnično sem jokala, kot dež, kot majhen otrok, ki so mu ukradli najljubšo igračo. NIkoli nisem pričakovala, da si lahko sama vse tako zelo uničim, vendar naredila sem to kar sem čutila. Ampak ja, izgleda da je to tisto kar že tako dolgo zadržujem v sebi, celotna preteklost se je izlila skozi neprestano tekoče solze. Ah ja, življenje je ironično, če poveš preveč ni dobro, če pa nikoli ne poveš tega kar ti leži na duši pa tudi ni dobro. Ah....

Rezultat: 5.0    Glasov: 1