Čeprav je Krisu zamerila, ker se je hotel dajati z njo, ni vedela, zakaj naj bi se on sploh prijavil. Je imel sploh kakšen talent? Ne da bi vedela …

Po pouku je prišla domov. Ni potrebovala heroina. Oziroma ga bo, če bo to res potrebno. Usedla se je za svojo pisalno mizo in vzela skicirko v roke. Razprla jo je. Tako dolgo ni ničesar risala … Ničesar … Prislonila je svinčnik na bel papir in se zamislila. Kaj naj nariše. Bolečina … Bolečina … Bolečina … Nato je dobila navdih in svinčnik se je pričel premikati po belemu papirju … Ko je končala, je bila zadovoljna. Zdaj ji preostane še zadnja naloga: na plakat bo morala narisati skico, ki jo je pripravila. Nato pa se bo lotila izdelka z nalivnim peresom.

Rada je risala.

Počutila se je tako svobodno. Svobodno. Kot da bi letela. Ko je risala, so njene skrbi potonile v pozabo, so bile nepomembne.

Popolnoma nepomembne.

Prvič, po dolgih mesecih, se je počutila svobodno. Kot da bi nekaj privrelo na dan in jo pograbilo vase … Da je bilo popolnoma vse drugače.

In res je bilo.

Začutila je vonj po cigaretih.

Njena mama je prižgala cigareto. Vedela je, da kadi in v svoji sobi je imela pripravljen pepelnik, da si ga lahko prižge. Prižgala si je cigareto in globoko vdihnila dim. Sedaj se mora posvetiti tekmovanju … Mora se posvetiti bolečini.

* * *

„Kaj boš imela za ples?“ je vprašal Kris. Bila sta pri pouku matematike. Profesorica se je drla. Naja je bila pred tablo in ni imela pojma. Kris se je odločil izkoristiti priložnost in spregovoril z njo. Zanimalo ga je.

„Ne vem, nisem še niti pomislila, kaj hočem obleči,“ je rekla.

„Kaj?“ jo je presenečno pogledal.

„Ja, slišal si me,“ je rekla.

„Potrebuješ denar?“ je nenadoma vprašal.

Pogledala ga je s hladnim pogledom. „Od tebe nočem ničesar,“ je hladno rekla. Kris se je vprašujoče zazrl vanjo. „Verjel si Naji. In tega ti ne morem nikakor zameriti, ker je bila tvoja punca. Ampak kljub temu … Nočem sprejeti tvojega denarja.“

„Kakor hočeš,“ je zamrmral in odmaknil pogled.

Bila je zgrožena. Kako si je drznil? Saj konec koncev je bila sposobna sama kupiti obleko za maturantski ples. Odločena je bila, da bo odšla še danes po nakupih. Upala je le, da bo imela dovolj denarja še za heroin. Njeni prihranki so počasi kopneli. Ampak vseeno … Vsak nakup heroina ji je zadostoval za nekaj dni. Ni bila hudo odvisna. Hvala bogu.

Po pouku je šla po trgovinah. Končno je našla primerno obleko zase. Pomerila jo je, nato pa se je odločila, da jo bo kupila. Saj konec koncev ni bila tako draga … Vendar, ko se je pogledala v ogledalu, je našla pomanjkljivost; nima dolgih rokavov.

Pobrskala je po izdelkih v trgovini in končno našla kar je iskala; bolero. Bil je iz finega materiala. Na hitro si ga je pomerila in se odločila, da ga bo kupila.

Mora prikriti resnico.

Da je odvisna od droge.

Od heroina.

Ko je bila končno zadovoljna s svojim nakupom, je odšla domov. Njenih staršev še ni bilo doma. Zadovoljno je odšla v svojo sobo in še enkrat pomerila obleko. Pogledala se je v ogledalo. Šele sedaj je ugotovila, da je preveč shujšala.

Vendar na maturantskem plesu bo bila popolna.

Popolna.

Popolna.

Popolna.

Ta beseda ji je še dolgo odmevala v glavi. In takrat se nekaj prebudilo v njej. Ne bo se vdala boju. Ne bo se. Zagledala se je v svojo podobo in se odločila. Na maturantskem plesu bo podarila svojo nedolžnost. Vendar ne komurkoli. Krisu.

Pa naj se zgodi karkoli.

Nadaljujem?

Rezultat: 5.0    Glasov: 3