4.poglavje

'Cause I'm broken when I'm open
And I don't feel like I am strong enough
'Cause I'm broken when I'm lonesome
And I don't feel light when you're gone away

MAREC 2009

Karen je živela le še od drog. Le malokdaj je jedla. Ni občutila več bolečine, ne lakote, ne čustev … Popolnoma ničesar. Bila je prazna lupina, ki se je vlekla iz dneva v dan. Če ni dobila svoje doze, je znorela. Izgubila je živce.

Ni bilo več tiste Karen, ki je bila zaničevana. V razredu se je marsikaj spremenilo. Nobeden ni več se zmenil za Najine laži; Naja je izgubila družbo, izgubila je vse. Poleg tega pa so se sošolke obrnile in so bile zaskrbljene za Karen. Čeprav je imela ona odlične ocene, še matematiko je imela štiri, kar je prej lahko le sanjala, je izgubljala težo. Ni bila več ista.

Bila je popolnoma druga oseba.

„Karen, greš danes na vaje?“ je Kris spregovoril z njo. Pogledala ga je. Ah, saj res, vaje za maturanstki ples.

„Ne vem,“ je odgovorila.

Nista bila prijatelja. Nista bila par. Nista bila ničesar. Karen ga je v sebi označila le za svojega soplesalca in ničesar več.

Zaskrbljeno se je zazrl vanjo.

„Si v redu?“ je vprašal.

Karen je stisnila ustnice.

„Recimo,“ je rekla.

Odmaknil je pogled. Seveda, Kris je pobegnil pred njenimi težavami. Karen je globoko zavzdihnila in si popravila majico. Niti pri športni vzgoji ni nosila kratke majice, čeprav ji je bilo na koncu vroče. Bala se je, da bi opazili vbode ran, ki jih je imela po rokah. Ni se hotela izgovarjati; sploh ni vedela, kaj bi lahko rekla v primeru, če bi jo kdo vprašal, kaj ima po rokah. Njeno mnenje je bilo, da ne sme ničesar pokazati.

Profesorica umetnosti je prišla v razred. Sredi ure matematike. „Pozdravljeni!“ se jim je nasmehnila. Bila je majhna, a simpatična. Karen se je spomnila, kako jo je v prvem letniku hvalila, da najboljše riše v razredu. No, imela je talent. Vendar njena starša sta bila razočarana, ker ji nista uspela uresničiti želje; da gre na umetniško gimnazijo. In tako je šla na normalno šolo, kot vsi ostali. Zavidala je tistim, ki so se lahko igrali s svinčnikom in risali.

Razred ji je odzdravil.

„Prišla sem s ponudbo,“ je rekla profesorica in pomahala z listi, ki jih je imela v roki. „No, torej, četrtim letnikom je omogočeno, da se prijavijo na tekmovanje. Sicer ne vem, če bi bil kdo zainteresiran, ker imaste kmalu maturo, ampak kljub temu … Izbrano delo bo nagrajeno z priložnostjo, da gre izbran dijak študirati v Milano, na dizajnerski inštitut. Torej, država bo krila stroške triletnega študija. Izbrana tema pa je; bolečina. Tehnika je poljubna.“

Pogledala je po dijakih. Karen je dvignila glavo. Milano? Dizajnerski inštitut? Če bi zmagala … Bi se njena pot odprla.

„Kdaj pa je rok za oddajo?“ je nekdo vprašal.

Profesorica je pogledala na list. „Do konca tega meseca,“ je rekla in se ozrla po dijakih. „Kdo bi se rad prijavil? Karen?“

„Ja,“ je odvrnila Karen.

Profesorica se ji je nasmehnila, nato pa ji podala prijavnico. Karen se je nekaj dolgih trenutkov zazrla v list. Mogoče bo to njena priložnost. Mogoče bo svoje bedno življenje spremenila … Če ji uspe … Vendar ni smela preveč upati.

„Jaz,“ je nenadoma rekel Kris.

Karen ga je ošinila. Aha, torej ji bo delal konkurenco?! In kot, da bi bilo prekleto, se je javila še Naja. Karen bi jo najraje razbila … Hoče tekmovati z njo? Dobro, bo že videla … Karen je v sebi začutila staro čustvo; sovraštvo do Naje.

Ne bo se zafrkavala z njo …

Nadaljujem?

Rezultat: 5.0    Glasov: 3