Ja, točno tako.
Vse mi gre na k!
Ne morem poslušati glasbe ... V trenutku mi postane dosadna. Isto televizija, če ni po mojem okusu... Na živce mi gre, ker skoraj nihče ne komentira moje zgodbe ...
In ne vem, kaj bi pisala!!...Sploh nimam idej.

Odkar je moj fant odšel nazaj v Bosno, ne vidim več smisla, da živim v tej državi ... Imam še šolo, izpit za avto (ki sem ga preložila zaradi zdravstvenih težav), zdaj bodo izšle knjige, moram narediti neke izdelke za aranžiranje... A VEM, DA BOM IZGUBILA ŽIVCE, KO SE BOM TEGA LOTILA.

Niti kaditi ne morem.
Menstruacijo imam tako močno, da bom kmalu VSE izbruhala ...
Počutim se otopelo, brez čustev ...
Niti jokati ne morem, čeprav hočem se zjokati, da dam vso bolečino iz sebe.

Prej sem hotela jesti.
Vendar hrane sploh nisem občutila. Sploh ne vem, kaj sem jedla.
Očitno sem postala prazna lupina brez čustev.
Zakaj???
Zakaj??????
Zakaj se je to zgodilo meni????

Jezna sem.
Jezna na ljudi, ki so tako nesramni do poštenih, ki jim niso nič naredili ... Enkrat se vam bo to vrnilo ...

Moj oče je imel prav; še PREMALO so parlament razbili... Poleg tega pa sem se odločila. VČERAJ. NA VSAK NAČIN BOM MOJEGA FANTA ZVLEKLA NAZAJ... in ne bom sama pri tem.

Veste kaj se dogaja v Luciji? Vam povem? Poznam eno družino, ki so prišli iz Bosne pred dvajsetimi leti. In veste kaj je sedaj iz njih? Mama je prelena, da bi šla delati, oče sedi pred televizorjem in pije pivo, sin je len in le hčerka dela. IN VLEČEJO SOCIALNO. Ma lepo vas prosim, potem pa se sprašujemo, kam gre denar! Če prideš v Slovenijo delati, potem radi i nemoj plakati kako ti je hudo...
IN TO NAŠA DRŽAVA PODPIRA?

Zakaj je moj fant prišel sem?
Zato, da lahko pomaga svojemu očetu... In onadva nista vlekla cele familije sem! Poleg tega pa ... Jaz tako ali tako vem, da če se bova midva preselila na svoje, ne bova bila lena...NE... Ker jaz nisem razvajena, da mi turajo vse v rit, kot nekaterim, ki jih poznam...
Vedno sem se sama znašla.
Vedno sem sama našla rešitev za vse.
Nimam takšne familije, da bi mi lahko vse nudila. Zadovoljna sem že, če mi daje streho nad glavo, nekaj za jesti in da me imajo radi. Ne rabim ničesar več.

Skratka. Ne vem, če bom dočakala JULIJ. Veste, kaj je to? En mesec! EN MESEC!

In vse to me je potegnilo v depresijo. Ne morem biti brez njega. Ali sva skupaj, kot eno, ali pa ... Ni več življenja.

Ampak to nekateri ne razumejo. :/

Upam, da vam nisem zamorila, ampak morala sem se izpovedati, ker imam vsega dovolj...
Have fun.*

Rezultat: 5.0    Glasov: 1