Po uri se je pobrala iz razreda. Prešpricala bo preostanek pouka. Je imelo smisel, da je ostala v šoli? Ne, ni imelo. Ni imela prijateljev … Še Krisa je sedaj izgubila. IZGUBILA! Zakaj? Ker je največja barbika razširila laži, ki nikakor niso bile resnične.

V parku je zajokala. Zajokala zaradi njega. Zaradi vsega. Zakaj ji ne verjame? Zakaj je verjel Naji? Zakaj je verjel lažem?

Tako sem naivna, je bridko pomislila, ko se je spomnila, kako jo je objel. Njegov objem ji je takrat pomenil vse. Mislila je, da bo vsaj njen prijatelj … Upala je le, da bo ostal njen soplesalec, da je ne bo zapustil v tem trenutku. Vsaj ne dokončno.

Karen je prebila eno uro v parku. Nato je počasi odšla do avtobusne postaje in se spravila na avtobus. Globoko v sebi je trpela. Vse okoli nje je bilo neprepoznavno … Popolnoma črno. Izgubila je Krisa. Je imelo sploh smisel, da živi naprej? Ne, ni imelo. Kris jo je zapustil tisti trenutek, ko ga je najbolj potrebovala.

* * *

Od tistega dne naprej se je vse poslabšalo. Karen je le s težavo hodila v šolo, kjer je sedela s Krisem v isti klopi. Ni spregovoril niti besede z njo. Ni iskal kontakta. Bila je depresivna, žalostna … Bala se je, kaj bo jutri, kaj se bo zgodilo …

Nekega dne se je odločila, da gre ven. Na party. Čeprav je na neki način upala, da se bo pomirila, se ni. Bila je s kolegi, ko je nenadoma nek prijatelj potegnil ven iz žepa neko vrečko. Karen se je zazrla v vrečko z belim prahom.

„Bi poskusila, Karen?“ je vprašal.

Nekaj ji je narekovalo, da naj poskusi. „Ja,“ je zašepetala s tresočim glasom. Bil je heroin. In poskusila je bel prah.

Počutila se je, kot da bi lebdela … Bila je popolnoma drugačna, počutila se je, kot da bi se znašla v sedmih nebesih. Bilo je vse … Popolnoma drugače. „Je vse v redu?“ jo je vprašal prijatelj. Karen je odprla oči.

„Ja,“ je zašepetala s slabotnim glasom.

Ja, bilo je vse v redu. Vsaj v tistem trenutku.

Postala je zasvojena. Odkar je poskusila drogo, se je počutila dobro le, če jo je dobila. Blaženost se je spremenila v zasvojenost in skoraj vse je naredila, da je dobila odmerek. Čeprav je dobro vedela, da ji škodi. Čeprav je dobro vedela, da je prišla do zasvojenosti. Vendar ji je bilo vseeno. Prišla je celo tako daleč, da je kupovala drogo in jo prodajala.

Kot vsaki dan se je znašla v šoli. Kris se je usedel poleg nje, vendar ona je le odmaknila pogled. Bila je shujšana, skoraj neprepoznavna. Vendar ni povedala nikomur, kaj se dogaja. Vsi so se spraševali, kaj se dogaja z njo. Še celo Naje niso poslušali več. Karen se ni sekirala zanjo in je le mirno preslišala vse laži, ki jih je trosila naokoli.

„Karen!“ jo je prebudil profesoričin glas iz razmišljanja.

„Ja?“ je dvignila pogled.

„Vprašana si!“

Matematika. Sranje. Predmet, ki ga ne bo nikoli razumela. Pravzaprav ga je sovražila. In sovražiti nekaj ni bilo lahko.

Prvo vprašanje. Ni imela pojma. Drugo vprašanje je skoraj preslišala. In tretje tudi. „Draga moja, spravi se že enkrat h knjigam!“ je zalajala profesorica.

„Se bom, ko mi bo voda tekla v grlo,“ je odvrnila Karen in odšla na svoje mesto. Profesorica je besno napisala oceno v redovalnico, nato pa še nekaj pripisala v zvezek, ki so ga imeli poleg. Karen je bilo čisto vseeno, kaj se dogaja.

Kris se je ozrl k njej. Karen je odmaknila pogled in se zazrla v svoj zvezek. Zamišljeno je vzela kemik in ga vrtela v rokah. Kdaj bo konec tega sranja? Komaj je čakala večer, ko si bo lahko …

„Kaj se dogaja?“ je nenadoma zaslišala Krisev glas.

Ozrla se je k njemu. S hladnim pogledom.

„Nič,“ je odvrnila.

„Meni ne boš lagala,“ je rekel. „Dobro vem, da je nekaj narobe s tabo. Niti na Najo se ne oziraš več. Blekni, Karen.“

„Pusti me na miru,“ je zasikala. „Tako ali tako mi ne verjameš, kajne?“ Zadovoljno je opazila, kako je Krisev obraz postal maska besa.

Kaj nadaljujem?

Rezultat: 3.7    Glasov: 6