Normal
0
21

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Navadna tabela";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:"Times New Roman";}

Mislila sem, da se je v mojem življenju končno odprlo novo poglavje. Da je konec trpljenja in obžalovanja, konec neprespanih noči. A morda sem se motila. Res je, da sem imela nekoga, ki mu je bilo mar a vseeno sem se počutila kot da mi nekaj manjka. Zdi se mi, da mi je manjkal ON. Počasi sem ga pogrešala. Zgodilo pa se je, da sem GA dva tedna po moji novi zvezi srečala. Ker živiva v isti okolici je bilo to neizogibno. Ravno sem se sprehajala ob nekem parkcu, ko sem zagledala oddaljeno postavo, ki se je vse bolj približevala. Vedela sem, da je ON. Srce mi je divje utripalo in začutila sem mravljince po celem telesu, kar nekako otrpnila sem,v meni  pa so se zopet porodila vsa tista čustva, in mikalo me je da bi mu stekla v objem. Vendar, ko je bil le še meter stran od mene sem uspela izjaviti le ''živjo'' še to ne vem kako mi je uspelo. Bežno me je pogledal s tistimi najlepšimi očmi na svetu in na hitro odzdravil. Vendar ni se ustavil, ne ni. Le šel je naprej kot da bi srečal kogarkoli drugega. Stisnilo me je pri srcu, in ko sva bila že nekaj metrov narazen me je prijelo da bi se obrnila, ga pogledala, ter videla ali se je tudi on obrnil. A nisem upala, enostavno strah me je bilo, morda ravno tega, da se on ne bi obrnil. Hodila sem po tistem parkcu kot zmešana, sploh se nisem mogla umiriti. V očeh sem čutila kako se mi nabirajo solze, ne vem ali od sreče, da sem ga videla, ali zaradi tega ker mi ni namenil niti enega spodbudnega stavka. Preveč me je ganilo. In kar zgrudila sem se na neko klopco ter pustila solzam, da so privrele na dan. Želela sem steči v smer proti kateri je odšel, a nisem. Razmišljala sem, kaj je pravzaprav njemu to pomenilo, ga je sploh ganilo, ah, zagotovo ne tako kot mene. On ima tako ali tako sedaj njo. In njegove oči obožujejo le še pogled nanjo, njegove ustnice poljubljajo le še njene ustnice, njegove roke objemajo njeno telo, njegovo srce ljubi samo njo. Prizadele so me lastne misli. Težko sem se zavedala, da jokam zaradi bivšega, ki ima sedaj punco s katero je srečen, kot morda nikoli ni bil z mano. Jaz pa jokam zaradi njega kot da bi bil še vedno del mojega življenja, no pravzaprav je tudi bil. A ni mi bilo jasno zakaj mi je bilo toliko mar, ko pa sedaj tako ali tako najino ni bilo več možno. In zakaj si ga sploh želim, ko pa imam drugega, ki mi daje vse kar trenutno potrebujem. Ah. Življenje je čudno. Še nekaj časa sem zmedeno sedela na klopci ne meneč se za mimoidoče. Dnevi, ki so sledili pa so zopet potekali v soju spominov. In moram priznati, da sem ga želela vsaj še enkrat v življenju močno objeti, stisniti k sebi in ga nežno poljubiti. Želela sem se vsaj še enkrat priviti v njegov objem in biti vsaj za trenutek najpomembnejša oseba v njegovem življenju. A vedela sem, da to ni več možno, zato sem se odločila, da grem tokrat dokončno naprej. Da moram izbrisati preteklost ter uživati življenje, ne glede na to s kom sem in kje sem. In verjela sem, da lahko z Xom postanem popolnoma srečna, če se resnično potrudim. In končno mi je uspevalo. Ko sva bila z Xom že 3 tedne skupaj sem se odločila, da ne bom razmišljala več o nikomur, le o njem.   

Ampak usoda je zopet hotela svoje. Ko sem bila že prepričana, da GA bom prebolela je on vzel stvari v svoje roke. Nekega večera me je poklical. Ko sem videla na zaslonu njegovo ime, se mi je zdelo, da haluciniram. S tresočimi rokami sem vzela telefon in se oglasila. Nekako zmedeno me je pozdravil in prvo kar je rekel je bilo :''Končala sva, pustil sem jo.'' Bila sem šokirana. Ne vem ali sem bila v tistem trenutku tako vesela ali tako zmedena, da sem ostala popolnoma brez besed. Nisem vedela kaj naj odgovorim in ni mi bilo jasno zakaj mi to govori. Vendar kmalu mi je postalo jasno, saj je nadaljeval nekako takole: ''Od takrat, ko si se mi izpovedala je bilo vse drugače, vedel sem, da jo moram pustiti a nisem vedel kako in kaj mi bo to prineslo. Vendar, ko sem te pred tednom videl, sem vedel, da je to tisto pravo, da jo moram pustiti. Da ona ni prava zame.'' Še vedno sem bila tiho. Pustila sem mu naj nadaljuje. In na koncu je rekel še, da me pogreša. Jaz pa sem popolnoma otrpnila, zdi se mi, da se mi je jezik zavezal. Srce mi je poskakovala sto na uro in, ko sem poslušala njegov glas in njegove besede so me čustva preplavila od nog do glave. Resnično. Bila sem vesela, čisto zares. Nasmihala sem se, in tudi on je bil nasmejan. Ja, tudi jaz sem njega pogrešala. A nisem mu tega rekla. Enostavno nisem upala ali pa nisem mogla. Morala sem reči nekaj čisto nasprotnega no ja začela sem nekako takole: ''Zelo lepo, da si več kot po mesecu dni ugotovil, da ona ni prava, vendar to ni več moja stvar.'' sem s parajočim srcem rekla, nato pa sem pripomnila še nekaj kar mi ješlo zelo težko z jezika: ''Jaz imam sedaj fanta in srečna sem z njim.'' Oh kako zelo sem se zlagala. Opazila sem, da je za trenutek nastala parajoča tišina, brez glasu sem poslušala njegovo dihanje, slišala sem, da je na kratko vzdihnil, nato pa je prekinil tišino in rekel samo : ''aja, to pa bi lahko vedel. No, lepo. Res lepo. Se slišiva.'' Prekinil je. Zabolelo je. Zakaj je vendar vsega konec? V sebi sem začutila neko praznino, še solze niso hotele priti na dan. Samo neko olajšanje sem čutila, po drugi strani pa je bilo srce obteženo z močno bolečino. A priznam, osrečevalo me je to, da sem vedela, da je sedaj zopet prost, ter, da me je poklical. Da je celo rekel, da me pogreša, da je ves čas mislil name. Ah, ko bi bilo vsaj res. Na žalost vem, da fantom ne moreš verjeti. Zdaj, ko je eno izgubil bi rad bil največji car in takoj dobil drugo, ampak ne, mene ne bo dobil. Ne zasluži si. Jaz imam drugega. Oh ja, po eni strani sem se čudila in spraševala, zakaj to delam sama sebi. Vendar po drugi strani sem vedela, da je najslabša ideja oziroma stvar, ki bi jo lahko sedaj storila, da bi pustila Xa, le zato, da bi se vrnila v NJEGOV objem. Vendar, vseeno sem čutila olajšanje. In srečo. Ne vem zakaj, vendar verjetno zato, ker je bil ON še vedno del mene in veliko manj je bolelo, ko sem vedela, da bi ga sedaj morda lahko imela. A nočem. Sploh nisem razumela svojih čustev. Kako čudno. Človek se včasih vpraša, zakaj vedno vztrajamo, ko bi morali odnehati in odnehamo ravno takrat, ko je treba vztrajati. Joj x/3.

jap,...dons je biu mau dalši deu.. pride tut nadaljevanje...

oh ja.. no sej to so pa zgodbe k jih piše žiuljenje... <3

Rezultat: 5.0    Glasov: 2