Molči,princesa! (17.del)

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin-top:0cm;
mso-para-margin-right:0cm;
mso-para-margin-bottom:10.0pt;
mso-para-margin-left:0cm;
line-height:115%;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Calibri","sans-serif";
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:"Times New Roman";
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;}

Stala sem tam in ga otopelo gledala. Nisem vedela kaj naj rečem,kako naj se obnašam. Samo stala sem tam in zdelo se mi je,kot da bi se svet za nekaj sekund popolnoma ustavil. Še moje dihanje se je skoraj ustavilo. V tistem trenutku sva obstajala sam jaz in on ter v ušesih mi je odzvanjal zven njegovih pravkar izrečenih besed.

»Fiona?« s zaskrbljenim glasom prekine tišino. Njegov glas me predrami in spet normalno vdihnem.

»Ja?« rečem in se butaso nasmehnem,nato pa se,kot da bi bila malo zmešana zasučem na peti in želim počasi odditi.

»Ej...kam greš?« začudeno reče in me spet potegne za roko ter posede poleg njega. Zdi se mi,kot da nisem sposobna sama odločati kaj bom storila,kaj bo rekla. Prepuščena sem njemu in njegovi odločitvi kaj bo z mano. Sedem poleg njega in gledam v prazno. Ne morem dojeti. On ve. Se mu gnusim? Ali pa še slabše-smilim?

»Amm..Fiona..reci nekaj. Ne vem kaj naj rečem...čudna si« reče ter se opravičujoče nasmehne. Čudna da sem? Ha! Le kakšen bi bil on,če bi njegova simpatija vedela za nejgovo najbolj sramotno in ogabno skrivnost.

»Kdo ti je povedal?« zašepetam in ga pogledam v tople oči.

»Lorena..« zašepeta in pogleda v tla,kot da mu je nerodno. Njegovi dolgi lasje se mu razsujejo po prsih,ko premakne glavo navzdol.

»Sem si mislila...v soboto zjutraj, kajne?« napadalno rečem. Očitno se je moj občutek za borbenost vrnil. Pokima. Dovolj mi je in spet želim odditi,vendar me prekine s svojimi besedami.

»Glej Fiona-razumem da si jezna na Loreno,ampak to ni prav. Narobe bi bilo,če me ti samo zaradi tega tvojega..« na hitro premolkne nato pa nadaljuje »..no,če samo zaradi tega ne bi hotela biti z mano..« še doda in me nežno pogleda.

»Ampak..« se mu želim spet upreti,a me ponovno prekine.

»Rad te imam Fiona. Ne glede na vse« reče in me prime za roko ter ponovi »Rad te imam. Razumeš?«

To preprosto ni mogoče. Ne more me imeti rad kljub temu,da me moj očim...ne! To vendar ne more biti res. Mogoče se mi le sanja...

»Premagala bova to..obljubim! Pomagal ti bom..pomagal ti bom uničiti tega..prasca!« jezno reče in me tesno stisne k sebi, ko opazi solze v mojih očeh.  

Naslonim mu glavo na prsi in vdihnem vonj njegove usnjene jakne pomešane z njegovim vonjem. Začutim njegov pomirjujoč šepet in močan objem. Narahlo me prične zibati,kot majhnega otroka. Ja,vse bo vredu pomislim. Vse bo vredu,dokler je tukaj Žiga. On me bo varoval in branil pred Aleksom. On bo z mano. Skupaj ga bova premagala.

Dvignem obraz in ga pogledam v oči. Zopet se mi nežno nasmehne in mi obriše solze. Približam se k njemu in ga poljubim. Rada ga imam.

Komentarji? :)

Rezultat: 5.0    Glasov: 5