˝Nebota jezni? Aja saj res. To sta Pia in Lara in to je Jure.˝
Sem jih predstavila, obe pa sta se začeli hihitat in začeli hodit proti eni trgovini, ki je najverjetneje sploh nista poznali, samo da bi izginili.

Poklonil mi je njegov najlepši nasmeh in skoraj sem se stopila. Skupaj sva odšla do majhne gostilne v središču mesta. Vso pot sva hodila tesno skupaj in čutila sem njegovo dlan, ki se je dotikala moje.  Gostilna se mi je zdela znana, a zaradi luknje v mojem spominu se nisem morala spomniti če sem kdaj že bila tukaj in z kom. Zdravnik je rekel, da se najverjetneje nikoli več ne bom morala spomniti stvari in oseb, saj je minilo že preveč časa, se mi pa bodo nekatere stvari zdele znane in pogosto bom doživljala deja vu.

˝Odhajam..˝
Me je iz razmišljanja o spominu prebudil Juretov božanski glas.
˝K-kam?˝
Se mi je rahlo zatresel glas in začela sem se gristi v ustnico.
˝V Francijo - izmenjava.˝
˝Za kako dolgo pa?˝

Moje velike oči so radovedno strmele v njegove in videla sem, da je komaj prikrival nasmešek ob mojih radovednih vprašanjih. Teden - dva bi že zdržala brez njega.
˝Za pol leta.˝
Oči so se mi razširile in srce se mi je zaustavilo. Pol leta - 6 mesecov - približno 18 tednov - okoli 126 dni nebi videla njegovega nasmeha ali vsaj pogleda? Morda pa je to edini način, da ga pozabim.
˝No? Ne boš komentirala? Po navadi imaš zmeraj pripombe.˝
Me je podražil in videla sem njegov nasmeh, meni pa je šlo na jok. Globoko sem vdihnila, takrat sem se pa spomnila - tudi sama grem na izmenjavo v Francijo, vendar je Francija zelo velika, kar si tukaj, v Mariboru sploh ne znam predstavljati in moralo bi biti presneto veliko naključje, da bi se tam srečala z Juretom.

˝V katero mesto pa?˝
˝Pariz.˝
Sama pri sebi sem se nasmehnila. Tudi sama grem čez dobra dva meseca v Pariz. Na njegovem obrazu sem opazila začudenost - kajti zagotovo ni pričakoval da se bom smejala oz. bila vesela, da bo sploh odpotoval, vendar usoda mi marsikje pomaga in tudi z Parizom je bilo tako. Nisem se morala zadržati in povedala sem mu vse o izmenjavi.

˝Zdaj počasi bo božič.. In takrat mene več ne bo tukaj, zato sem ti nekaj kupil.˝
Mi je sladko rekel, ko sva se odpravljala in ostala sem brez besed - kar se je zgodilo redkokdaj, vendar njemu je znova in znova uspevalo. Nežno me je prijel roko in na dlan mi je dal majhno škatlico rumene barve. Radovedno sem jo odprla in v njem je bila srebrna zapestnica z tremi srčki iz diamantov - preprosta, kajti vedel je, da ne maram preveč kičastega, vendar vsekakor je povzročil, da si ga ne bom morala izbiti iz glave.

˝Ohh.. Hvala˝
Sem spet ostala brez besed. Zazrla sem se v njegove oči. In opazila njegov božanski nasmeh. Narahlo sem ga objela, čeprav sem vedela, da bom imela od tega posledice. Bil je starejši od mene 4 leta, kar ni grozno veliko, ampak pri trenutnih mojih letih, so vsi pričakovali, da bom imela fanta starega približno toliko kot jaz. Odpeljal me je do doma in me še zadnjič poljubil na lice.

Rezultat: 5.0    Glasov: 1