[ http://www.youtube.com/watch?v=7YAEWrnOtrY ]

Ozirala se je zdaj k mami, zdaj k očetu. "Resno. Kaj mi morata povedati? Se ločujeta? Se zato kregata kdaj mi bosta povedla? Saj nisem več otrok, lahko prenesem..."
"Hej. HEJ! Nadine, umiri se ljubica," ji je rekla mama. "Usedi se na stol."
Nadine se je ubogljivo usedla na stol in prisluhnila staršema kaj ji imata za povedat.
"Torej..." je začel njen oče. "Se spomniš ko te je kot sedemletno punčko zbil avto?"
Prikimala je, a še vedno ni vedela o čem govori.
"No, takrat si izgubila veliko krvi. Preveč, veliko preveč. Zdravniki so ti morali dati novo in..."
Nadine je postajala vse bolj nestrpna. "Povej že bistvo enkrat."
Starša sta se spogledala. "V bistvu so ti dali novo kri, ki vsebuje nekakšno snov. Ne znam ti razložiti. Najbolje da ti razložim na najbolj enostaven način. Če te piči kača, strupena kača, bo ta snov nekako izničila ta strup. Ta snov je kot protistrup za vse. V bistvu si imuna na vse strupene snovi," je nadaljevala mama s hripavim glasom.
Nastala je dolga tišina. Dolga mučna tišina, ki je trajala dolgih petnajst minut. Nadine je nemo strmela nekam v daljavo in razmišljala o maminih besedah.
Protistrup? Imuna?
Končno je spregovorila: "Torej sem pošast?"
"Ah! Ljubica, seveda nisi. Lahko rečemo le, da ti nič ne more priti do živega."
"Aha," je bilo vse kar je lahko rekla.
"Morala... Morala boš oditi," je žalostno rekel oče.
"Prosim? Kaj si rekel?"
"FBI je odkril kje si, hočejo te imeti. Izvajati poskuse na tebi in bog ve kaj še vse," je mama hitela razlagati.
"Zakaj? Zakaj pa me hočejo? In kako to vesta?"
"Zakaj te hočejo? Nadine dali so ti edino vrečko krvi, ki je imela to snov. Kako veva? Poslali so nama pismo, v katerem pišejo, da bova dobila zajetno vsoto denarja če te prodava..."
Nadine je bila šokirana. "Hotela sta me prodati?!"
"Ne! Seveda ne. Zato pa moraš oditi preden te najdejo." Njena mama je bila že na robu joka.
Njen oče je bil bolj umirjen. "Ampak zdaj moraš v šolo. Prišli naj bi jutri, ampak večer greš na avtobus nekam daleč stran od tukaj, kjer te ne bodo nikoli našli."
"Ja, kam pa bom šla? Saj ne poznam nikogar od sorodnikov."
"K dedeku greš. V Nashville."
Požrla je slino. K njemu? Videla ga ni že osem let. Še je sploh živ?
Mama je pogledala na uro. "Zamudila boš k pouku. Pojdi!"
"Ampak mama! Kako naj grem k pouku, tako ali tako sem že zamudila prvo uro. Noč..."
"Pridi, odpeljal te bom."
Nemočno je skomignila z rameni. "Že prav."

*

V šoli se Nadine nikakor ni mogla zbrati. Naenkrat jo je zadelo. Sanje! Spomnila se je teh mor, ki so jo mučile vsako noč. Kako je v sobi, privezana na mizo, krvi... Seveda, kri je bila ključnega pomena v njenih sanjah. Ampak kaj je tisti moški mislil s tem, da so morali umreti nedolžni ljudje za njo? In je mogoče, da so bile te sanje videnje?

--

 No pa spet en del po dolgem času :)

Rezultat: 5.0    Glasov: 1