Normal
0
21

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Navadna tabela";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:"Times New Roman";}

Naslednje jutro sem se zbudila popolnoma zalimana. Že ob prvem stiku z realnostjo me je stisnilo pri srcu ter zmrazilo po celem telesu. Kako sem bila lahko kar s tremi tipi v enem večeru?! In če štejem zraven še NJEGA so bili kar štirje!?. o.O.
Počutila sem se zelo nizkotno ter zmedeno. Nikakor se nisem mogla sprijazniti z usodo, poleg tega pa me je še vedno bolela misel nanj. Po več kot mesecu dni sem zopet čutila njegove ustnice na svojih. In njegovi poljubi so bili še vedno del mene. Še vedno so bili najbolj pristni od vseh in ni minil dan, ko ne bi razmišljala o tem. Vsak dan sem si ga bolj želela, a on je nekako zavračal mene. Gledal me je drugače kot ponavadi, kar nekako zaničevalno. Kar pa se tiče fantov s katerimi sem žvalila, ni bilo z nikomer nič resnega, vse samo ena noč. Vsaj tako sem mislila. A zgodilo se je, da me je nekega dne poklical fant, s katerim sem tisti večer žvalila, pa ga sploh nisem poznala. Povabil me je na zmenek. Seveda sem takoj privolila. To je nova priložnost, sem si mislila. In napolnilo me je zadovoljstvo ob misli, da sem fantom še vedno všeč in, da si me še vedno želijo, ter da ON ni edini na svetu. Torej z X-om (to je fant, s katerim sem žvalila) sem šla na zmenek. Priznam, bil je zelo simpatičen in lahko bi se zaljubila vanj. Imela sva zelo podoben karakter in interese, in vsaj za hip mi je nakako uspelo pozabiti NANJ. No kakorkoli, na zmenku je bilo super, in po pričakovanju sva z X-om tudi žvalila. Začela sem verjeti v to, da mi bo pomagal preboleti NJEGA. Čeprav je bilo za to še prezgodaj. Naslednji dnevi so minevali v soju zmenkov ter poljubov z X-om, saj sva vsak dan ždela zunaj in sva se obnašala že kot par, čeprav to uradno še nisva bila. V istem tednu je ON zbolel, tako, da ga nisem videla cel teden in priznam da sem ga pogrešala. Vendar ni me pustil pri miru. Vsak večer me je klical in hotel je govoriti z mano, o nama. Tako lepo ga je bilo slišati in zavedala sem se, da še vedno ogromno čutim do njega, a nisem se prepustila čustvom. Govoril je, da ima še vedno rad ter, da me pogreša. Opravičeval se mi je in v njegovem glasu sem čutila jok. Stisnilo me je pri srcu, nisem mogla verjeti, da fant joka zaradi mene, ali pa se mi je le zdelo tako, morda pa se je le pretvarjal. A vendar me je ganilo. Tako zelo me je rotil in rekel je, da bi naredil karkoli, da bi me dobil nazaj. Tudi meni so spolzele solze po obrazu in začela sem hlipati. Imelo me je, da bi mu oprostila ter zatrdila, da ga še vedno ljubim in, da hočem biti z njim. A tega nisem storila in pravzaprav nisem upala storiti, in sem rekla nekaj popolnoma nasprotnega. Nekaj kar je zlomilo mene in verjetno tudi njega. Rekla sem naj me pusti pri miru, ker imam sedaj nekoga, ki je nadomestil njega. Nato sem prekinila in v trenutku sem zopet jokala kot dež, a nisem mu mogla oprostiti, čeprav se je tako zelo trudil. Vseh šest dni, ko se nisva videla me je vsak večer zaporedoma klical, jaz pa sem ga zavrnila, ali sem sploh normalna?! Vendar kaj naj, ko pa me je tako zelo prizadel. Ne zaupam mu več. x/3. Bolelo je.
Bil je že konec maja in s tem se je bližal tudi konec šolskega leta. Vsi so mi govorili ter zatrjevali, da je NJEMU res še vedno zelo mar, ter, da je še vedno vame. Vsi so opazili kako zelo se trudi. Tudi s tem, da že dva meseca lazi za mano kot cucek, se mi nenehno opravičuje, ter ne pogleda nobene druge odkar sva šla narazen. Rotili so me naj mu vendar odpustim, ker se vidi koliko mu pomenim. A jaz jih nisem poslušala. Čeprav sem se tudi sama zavedala resničnosti njihovih besed in to me je nekako osrečevalo. Imeli so prav. In počasi mi je postajalo žal, da sem ga tolikokrat zavrnila, pa vendar. A še vedno se bojim posledic. Čeprav sem počasi dobivala občutek, da sem mu pripravljena odpustiti.
Nekega dne pa je X prišel pred našo šolo. Po pravici povedano, se je to zgodilo popolnoma nepričakovano. Najprej mi je bilo nerodno in kar malo nadležno. Nato pa sem se sprostila in se nalašč obešala po X-u, da bi s tem vzbudila ljubosumje v NJEM, saj sem mu še vedno nekako zamerila, poleg tega pa sem hotela, da vidi , da ON ni edini moški v mojem življenju. Morda sem bila kar malo preveč nesramna, glede na to, da mi je ON skoraj konstantno izkazoval ljubezen, pa vseeno.  Vendar NJEGOV pogled na naju je bil kar nekako zgrožen.
In od tega dne naprej, me ni več gledal z istimi očmi. Začel me je zaničevati. Po vsem kar se je zgodilo, je začel ON ignorirati mene. Počutila sem se obupno. Zdaj šele vidim, kako boli, ko mu ni več mar. Prej se je vsaj trudil, sedaj pa mu sploh ni bilo mar. Nič v zvezi z mano ga ni zanimalo, vsaj tak občutek sem imela. A jaz sem to hotela spremeniti. Hotela sem starega NJEGA nazaj. In bolelo je, da mu res ni bilo mar, da je bil tako brezbrižen. Obupno?! Zakaj mi vendar to dela?! Večkrat sem se hotela o tem pogovoriti z njim, vendar mi je vselej zmanjkalo poguma, sploh pa zato, ker me sploh ni več niti klical, še pogovarjala se nisva. Grozno . x/3. Čutila sem kako me zaničuje, kako njegova ljubezen umira, ali pa je že umrla. Opazila sem, da se je začel zanimati za druge. IN šele sedaj mi je postalo jasno, IZGUBILA SEM GA vendar. Sama sem si kriva, sama sem ga odvrnila od sebe. Vendar se še vseeno nisem mogla sprijazniti z usodo, ni me vendar tako zlahka prebolel sem si mislila. Torej je res, da spoznaš koliko ti je v resnici mar za nekoga, šele takrat, ko njim ni več mar zate. Ta stavek me je spravljal v slabo voljo. In še vedno sem čutila, da se najina ljubezen ne more končati, hotela sem ga imeti, ponovno. In tokrat sem bila odločena, da ga bom dobila nazaj in, da bom storila kaj za to.
Vendar, življenje je na žalost zelo nepredvidljivo in včasih se zgodi nekaj kar nikoli ne bi pričakoval. Ravno, ko sem bila že prepričana v to, da ga bom znova dobila, se je zgodila tragedija, ki je ponovno porušila moj svet. Začel je hoditi s punco, s katero me je prevaral, s punco, ki je uničila najino ljubezen. Čisto zares sta bila par. Vsak dan sem ju gledala na hodniku in srce se mi je počasi krhalo na milijone drobnih koščkov. Moje srce je bilo ponovno zlomljeno in bolelo je še bolj kot prej. Že drugič me je prizadel. Ubijala me je misel, da sem ga izgubila in morda tokrat za vedno. Zakaj se mi to dogaja?! Zakaj ne morem biti srečna?! Zakaj je življenje tako nepravično?! Vsak dan sem s težkim srcem hodila v šolo, kot robot. Nisem se več zavedala lastne sebe, samo še bolečina je vrela na dan, in sovražila sem pogled na njegovo srečo z drugo, no vsaj delovalo je, da sta srečna, zato sem se ga raje izogibala in umikala pogled stran. A kaj ko je bilo še vseeno tako nizkotno in boleče?. Vsak dan sem se spraševala, zakaj sem ga pustila oditi? x/3
In vsak dan se je bolj bližal konec šole ter z njim tudi zadnji šolski dan, ki me je napolnil z negativnimi čustvi, bala sem se občutka, da GA dva meseca ne bom videla, medtem, ko bo ON užival ljubezen s tisto avšo, zato sem morala nekaj narediti, brez zadržkov. Še pred poukom sem ga prepričala naj se odpravi z mano na samo, saj mu imam nekaj povedati. Odvlekla sem ga pred šolo, ob rob, kjer ni bilo nikogar. Nato pa sem začela zs svojo izpovedjo, ki mi je šla zelo težko z jezika. Predlagala sem mu celo naj pusti tisto avšo, vendar on me je le hladno prestregel z besedami: »Sedaj je PREPOZNO: Na to bi mislila prej. Tako ali tako pa imam jaz sedaj njo.« ob tem me je zabolelo pri srcu in zadrževala sem solze, nekam jezno sem ga pogledala, zabičala sem še nekaj, naj o tem nikomur ne pravi, ker se itak ne splača, nato pa sem obupano odvihrala proč. Priznam, da me je bolelo. Tako zelo sem se potrudila, povedala sem mu kaj mi leži na duši, on pa me je zavrnil, zaradi nje. Že tretjič me je prizadel, zaradi nje. Najprej me je z njo prevaral, nato začne hoditi z njo, sedaj pa me zaradi nje še zavrne. Mu je res toliko pomembna v življenju? Bolela me je še sama misel na to. In v meni se je rojeval obup, jeza in z njo sovraštvo. In do konca dneva ga še pogledati nisem upala. Počitnice torej. Nekako bom morala iti naprej. Čeprav še sama ne vem kako. Le kaj mi bodo prinesle? ! :/ 

*******************************

Pride nadaljevanje ....

Rezultat: 5.0    Glasov: 1