Heey!

 Nikoli nisem imela sreče z začetki. Pa najsi bo to začetek igre, bloga, testa, govora... Moji začetki so vedno klavrni, bolj okorni kot dojenčki ki pravkar shodijo. se pravi sem amater.  Zato tudi pri blogih nikoli ne vem kako naj napišem prvo poved, da ne bi bralci izgubili volje do branja. 

Potem pride jedro. Tu se ponavadi razživim. In ženem in ženem, pa čeprav sama sebi ne sledim. In tu preidem na stvar o kateri želim posredovati odločilno sporočilo, ki pa ponavadi pride na zaključku. tako da morajo bralci prebrati blog do konca če želijo izvedeti kaj točno je to, kar sem jim želela sporočiti. In, hecno ne? U bistvu sploh nisem imela v mislih nobene določene teme, kaj naj pišem, pa vendar nastaja spisek o mojem pisanju.

Pri zaključku, kot je e bilo povedano- napisano, pride glavno sporočilo. Tokrat ga nimam pripravljenega, zato bo treba še malo poslušati moje nakladanje preden si ga izmislim. In v nasprotju z začetki, sem imela pri zaključkih vedno srečo da sem na pravem mestu pritisnila piko, če vsete kaj mislim.

In za konec.. našla sem svojo zaključno misel:

Nikoli ni prepozno.

Čeprav, kot vse drugo, tudi to nima parvega smisla je prvo , na kar sem se spomnila zdaj, ko v pižami tipkam in buljim v ekran... brez pravega smisla.

Če to ni ironično.

     lepo se imejte

                       vedno vaša 

Rezultat: 0.0    Glasov: 0