Foto: keystone/ oredia

Iz dveh ljudi nastaneta starša

Nekje v predzgodovini sta bila vaša oče in mama precej vam podobna najstnika, kar sta sicer sčasoma malo pozabila, vendar o tem danes ne bom pisal. Malo kasneje ali celo takrat sta se spoznala, se zaljubila, enkrat zaživela skupaj in se odločila, da bosta imela otroke. Od tam dalje vi vstopite v zgodbo. Zadržimo se še malo pri njima. Sta bila mlada in »neumna«, uporniška ali razumna? Sta svoje življenje skrbno načrtovala ali sta se prepuščala trenutnim vzgibom? Sta imela podporo svoji staršev ali sta delovala njim navkljub? Sta imela dovolj denarja in streho nad glavo ali sta se težko prebijala? Odgovori na vsa ta zapletena vprašanja ponujajo vso pestrost in različnost vaših družinskih zgodb. In seveda to nikakor ni vse. Eno dejstvo pa je čisto vsem izmed njih skupno. Nihče jih na noben način ni mogel pripraviti na izkušnjo starševstva, saj je potrebno to doživeti, ne pa se nekje naučiti. Glede na to, da takšna izkušnja čaka tudi mnoge od vas, in ker boste enako neizkušeni, bomo do njih prizanesljivi. Upam, da se trudijo po svojih najboljših močeh. Pri tem delajo napake, kar je človeško. V naslednje štiri skupine bomo uvrstili tiste starše, ki svoje napake neprestano ponavljajo in so iz tega naredili svoj stil starševstva. In to ponavljanje istih napak ni ravno najboljše. Gremo!

Zaskrbljeni starši

Mogoče bi kdo celo zapisal, da so takšni vsi starši. Do določene mere to drži, saj se vedno pojavijo trenutki, ko skrbi vaših staršev udarijo na plano in jih preplavijo. Kadar se jim to dogaja samo občasno, jih v to skupino ne moremo uvrstiti. V resnici imam v mislih takšne očete, ki se ob svoji dvoletni hčerki močno bojijo, ali bo pri 15 zapadla v brezno drog. Takšna vprašanja jih potem preganjajo cela leta. V mislih imam starše, ki dejansko vidijo v vsaki senci nevarnost in ki pletejo črne scenarije, ki se običajno začnejo: »kaj pa če …« in se običajno končajo tragično. V dnevnem časopisju jim skačejo v oči samo naslovi črne kronike in v grozi si zamišljajo, da bo naslednji dan z debelimi črkami napisano ime njihovega otroka. Življenje z njimi ni lahko, vendar jim lahko pomagate. Prav gotovo ne s tem, da namerno tvegate in jim tako kažete, da se na vse požvižgate. V ozadju globoke zaskrbljenosti so različni strahovi, nekateri resnični in drugi izmišljeni. Naloga je takšne strahove zmanjševati, kjer lahko vi priskočite na pomoč z vedenjem, ki povečuje zaupanje med vami in starši. Tudi pojasnite lahko kaj iz vašega sveta in razložite pojave iz sveta mladih. Da se vašim staršem ne bo zdelo vse tako grozno in nevarno. Ne boste verjeli, včasih celo pomaga.

Nezainteresirani starši

Precej kruta varianta so starši, ki se pehajo samo za denarjem, kariero ali nečim tretjim, pri tem pa otroke spregledujejo. To svoje vedenje vam znajo razložiti kot takšno, da je vam v korist in samo za vaše dobro. Ob tem si vi ne znate pojasniti, zakaj se počutite slabo. Opazite jih tudi tako, da vam na vašo razlago o tem, kako ste dali gol na šolskem tekmovanju odvrnejo: »Oprosti, nisem poslušal, kaj mi razlagaš?« Z njimi je potrebno malo bolj trdo, postavite se jim pred nos in zahtevajte svojo pozornost. Povejte jim, da ste pomembni in da je njihova dolžnost tudi to, da z vami preživljajo kvaliteten skupen čas. Upam, da vam uspe. Otroci, ki v tej bitki popustijo, se za ljubezen staršev ne borijo več in se zlahka prepustijo vzgoji ulice.

Zaščitniški starši

Svojim otrokom želijo vse najboljše. V vseh pogledih. Predvsem jih želijo obvarovati vsega hudega in v ta namen jih ovijejo s posebno zaščitno vato, da se njihovi otročiči ne bi poškodovali. Včasih je takšna vata celo iz najdražjih oblačil znanih svetovnih znamk ali narejena iz kupa najnovejše tehnične robe za stotine evrov. Za razliko od zaskrbljenih staršev, kjer je gonilo strah, vodi zaščitniške starše občutek večvrednosti ali malo drugače: občutek, da so njihovi otroci nekaj posebnega in edinstvenega. S takšnim vedenjem naredijo več škode kot koristi, saj v jeziku psihologov pravimo, da vzgajajo male Narcise. V primeru dvoma o pomenu te besede priporočam Slovar slovenskega knjižnega jezika, zagotavljam pa vam, da ne gre za vrsto svetlice. Še zadnji namig: tako vzgojeni otroci lahko postanejo naduti. Naloga samostojnosti željnih mladih, ki rastejo pod takšnim vzgojnim umetnim rastlinjakom je, da se izkopljejo izpod napihnjenega balona in zadihajo po svoje. Včasih gre bolj trdo in težko, včasih je možno bolj gladko zdrsniti v zrelo samostojnost. Ampak naloga čaka v vsakem primeru.

Nasilni starši

Za zadnjo od štirih skupin sem prihranil tisto, kamor sodijo ljudje, ki si naziva starši ne zaslužijo. Svojo nemoč vzgoje mladih človeških bitij kažejo skozi fizično, besedno, psihično ali celo spolno nadvlado. Njihovo početje je v nasprotju z vsemi človeka vrednimi lastnostmi in tudi kaznivo, kar pomeni, da je za nasilje v vseh oblikah zagrožena zaporna kazen. Prosim vas, da o takšnih ne-starših obvestite druge odrasle in tako pomagate sebi ali svojemu vrstniku/vrstnici iz spirale nasilja. Vredno je spregovoriti in vredno je ustavljati nasilje. Žal še nekaj čas ne bo dovolj pisanja in branja o teh težkih temah, saj naša slovenska realnost vsakodnevno kaže žalostno sliko. V primeru, da so vas doletele takšne neugodne družinske razmere, upam, da s svojimi starševskimi dejanji ne boste nadaljevali po tem vzoru.

Idealni starši pa so?

V to skupino ne sodi nihče. Pravzaprav niti ne obstaja, mogoče je zrasla edino na zelniku kakšnega psihologa, ki se je poigraval s teorijami in sestavljal najboljše od najboljšega. To je podobno početje kot sestava idealne enajsterice svetovnega prvenstva v nogometu. Obstaja samo na papirju, saj skupaj ne bo zaigrala nikoli. Jo je pa lepo prebrati in malo posanjariti ob imenih. Takšne sanje si bom dovolil za konec, vendar samo košček njih. Katere psihološke lastnosti bi iskal pri posameznikih, da bi jih uvrstil v svojo »sanjsko ekipo idealnih staršev«. Začel bo pri čustveni stabilnosti, saj so odrasli čustveni tobogani od obupa do evforije in kar je vse vmes, za otroke izjemno naporni in tudi škodljivi. Brez nečesa ne gre in to je velika ljubezen do partnerja in otrok, česar mi ni treba pojasnjevati. Kot sol in poper starševskega življenja (pa tudi drugače) so dobri živci s smislom za humor, ker je tako marsikaj lažje in tudi bolj smešno. Sledi tipična psihološka tema: sposobnost postaviti meje, kjer so mišljene vzgojne omejitve. Kot zadnja pa prihaja zelo človeška, a vendar pogosto spregledana lastnost, in to je - čudovita lastnost poslušanja ter pogovarjanja. Pa smo končali. Mogoče pa jih je takšnih celo nekaj okoli nas. Za konec si boste mogoče odgovorili, kam sodijo vaši starši. So nekje vmes, malo bolj eno in manj drugo. Želja je, da vsemu navkljub lahko iskreno rečete: »Moja matka je kr fajn in moj fotr tud …«.

Matic Munc, psiholog