Foto: buenos dias

Zgodovina je napisana

Človeška družba se je močno spreminjala skozi stoletja. To, kar danes velja za običajno, bi bilo v preteklosti prepoznano za noro in seveda obratno. In ne samo to. Tudi danes, če pogledate različne oblike človeške družbe, spoznate, da so merila in pravila normalnosti zelo različna med različnimi kraji. Za dokaz takšne trditve vam ni treba kukati k Inuitom ali na Tihomorske otoke. V Sloveniji ponekod na podeželju velja, da so ljudje, ki se ukvarjajo z rekreativnim tekom, zreli za norišnico, medtem ko drugod organizirajo maratone in ljudje vsako jutro tekajo za sprostitev in dobro kondicijo. Vse dobro o podeželju, vendar je takšno pravilo vsaj malo »čudno«, vendar tako pač je. Velja tudi obratno, za določene skupine mladih v mestih se zdi povsem normalno, da imajo za petkov žur v žepu 200 EUR, saj drugače se ne morejo zabavati. Da to predstavlja četrtino plače njihove mama ali očeta, jih ne zanima. Takšno količino denarja lahko potrošijo v nekaj urah. Ali je to normalno? Jaz ne vem, vsekakor pa v kakšnem drugem okolju o takšnem zapravljanju ne morejo niti sanjati. Končna misel tega odstavka je, da so se pravila normalnosti spreminjala skozi čas in med različnimi kraji in družbami. Družbenim pravilom pravimo tudi norme.

Definicija normalnega

No, tega ni. Mnogi so se trudili v tej smeri, vendar trenutno po mojem razumevanju nimamo nobenega takega hudega stavka, ki bi ga veljalo zapisati, da bo uporaben tudi zate. Meni osebno še najbolje deluje tale osebna razlaga, ki je seveda močno pomanjkljiva, vendar uporabna: normalno je vsako delovanje človeka, ki v določeni družbi ni prepovedano ali kaznivo, njemu osebno življenjsko ogrožujoče in/ali ogrožujoče drugim ljudem, ki se ga ljudje lotijo prostovoljno in nikomur ne kršijo svobode. Bi šlo? Ti si lahko sam sestaviš pojasnilo in razlago, ki bo delovala za tvoj primer. Pri tem velja upoštevati pravila družbe, v kateri živimo. Zakaj bi bilo to dobro imeti? Kot odgovor na stalne očitke starejših generacij, ki sem jih nekaj strnil takoj spodaj. Hm, kadar namreč poslušam vaše starše, ki se mi pritožujejo, imam vtis, da jim razlaga ne pomaga kaj dosti. Te zanima, kaj govorijo?
»Ali je moj sin sploh še normalen?
»To nikakor ne more biti normalno!!«
»Ta mladina je nenormalna!« in podobne fraze. Te izjave se nanašajo na vaš videz, vedenje ali tudi način razmišljanja. Sam mislim, da sicer želijo s tem izraziti, da so seveda opazili, da ste od njih drugačni, da se ne držite smernic, ki so vam jih oni za vas začrtali. Vendar tako je bilo vedno. Resnici na ljubo se tudi odrasli včasih vedemo čudno in nepredvidljivo. Stopnja normalnosti je relativna. Poglejmo recimo naslednjo situacijo. V svoji družbi govorite zelo sproščeno, padejo tudi kletvice, vaš jezik ali sleng je včasih komaj razumljiv kakemu odraslemu in na to ste ponosni. Smrkavec, ki bi štartal pogovor s pravilno zborno slovenščino, bi med vami veljal za nenormalnega. No, zgodba se spremeni v nedeljo, ko greste na obisk k dedku in babici. Tam bi vaš najstniški govor veljal za nenormalnega in v trenutku preklopite na nekaj bolj razumljivega. To je eno izmed pojasnil relativnosti normalnosti. Štekate? Khm, razumete?

Vsi smo del istega sistema in vsak je drugačen

Na ta svet nismo rojeni kot osamljeni astronavti življenja, odcepljeni osebki, ampak smo del človeške družbe. Znotraj nje iščemo bolj ali manj ustrezno mesto, hkrati pa moramo razvijati svojo individualnost, drugače postane ovca v čredi enako blejajočih. To ni lahka naloga. Ovce pa tudi nočemo biti, vsaj tako naj bi veljalo za normalno razvito samostojno osebo. Na prvo oko deluje, kot bi delovali dve nasprotni sili: z nekom se moramo poistovetiti in se odcepiti. Uf! In ta naloga vas doleti v obdobju adolescence, ki ima še nekaj drugih preprek, predvsem hormonalne narave. Predvidevam, da to že vse veste, omenjam samo zato, da se spomnimo, kako vam ni lahko. Trik preživetja v tem svetu, ki na trenutke deluje nenormalen, je, da najdemo svoje mesto znotraj obstoječe družbe. Da se ji delno prilagodimo, kar pomeni, da postanemo delno konformisti in še vedno unikatni. Na srečo naša družba, v kateri vsi mi živimo, ne prepoveduje cele množice izrazov svoje samobitnosti, kot so recimo osebni stili oblačenja. Nimamo zakona, ki bi prepovedoval kavbojke in ukazoval iste cvetlične oblekice za vsa dekleta in črtaste žametne hlače za vse dečke. Ne, tega nimamo. Po drugi strani pa ne smemo tega ohlapnega pravila kršiti tako močno, da bi se sprehajali goli, tudi, če bi nam to slučajno padlo na pamet. Zelo hitro bi družba poskrbela za izločitev takšnega osebka. Svojo unikatnost lahko s svojim videzom gojite naprej, hkrati pa vas družba ne bo izločila. To je še ena izmed lepih lastnosti preživetja tukaj in zdaj: elastičnost ali drugače prilagodljivost pri kateri ne izgubljamo svoje posebnosti. Verjemite, je možno in je izvedljivo.

Nazaj domov

Tukaj imam v mislih povratek v najožje okolje, kjer živite, kar je v takšni ali drugačni obliki družina. Družine so med seboj tudi različne podcelice, s svojimi lastnimi pravili. Kar je nekje dovoljeno in sprejemljivo, je lahko v drugem družinskem okolju na listi za odstrel. Te družinske norme ste sprejeli v ranem otroštvu, povedali in pokazali so vam jih starši. Po vsej verjetnosti ste se jih držali celotno otroštvo. Bolj ali manj seveda. Preizkušali ste meje družinskih vrednot, vendar kot otroci niste imeli dovolj moči, da bi jih kršili sistematično in vztrajno. Seveda pod pogojem, da so bili vaši starši vztrajni in niso popuščali. Tam, kjer se je dalo pravila kršiti neprestano in ste lahko svojo voljo uveljavljali brez omejitev, tam so vas starši lepo razvadili in ste zdaj razvajeni najstniki. Na tak način vam bo težko v življenju težko, ker vas življenje ne bo več razvajalo. No, recimo, da se to ni zgodilo. Pravila so bila jasna in relativno trdna. Potem ste pridobili na moči, postali najstniki in začeli preverjati vse živo. Starši začnejo takrat jamrati, da so dobili doma upornika. Pustimo njihovo jamranje in se osredotočimo na vas. Prav, doma se upirate in ste tečni sto na uro. V redu. Poskušajte se včasih obnašati malo manj otročje in dojenčkasto ter razmislite o tem, katera domača pravila so smiselna in pametna ter katera ne. Ne zavrzite vsega naenkrat samo zato, ker ste mladi in vam je vse »brezveze«, ampak uporabite zdravo pamet, na katero se bom že večkrat skliceval. To se meni zdi normalno.

Juhu, začnemo se upirati!

Pridejo tista leta … ste opazili, da se pogosto izgovarjamo na leta, kadar pišemo o »norih« letih, »tistih« letih in podobno? Čeprav ste o svoji nevarni starosti prebrali in slišali že veliko in imate tega poln kovčke, vseeno – ste v razburkanem življenjskem obdobju. Nekaj besed o upiranju sem natrosil že zgoraj, zdaj pa še nekaj več. Poglejte svoje fotografije izpred treh, petih, desetih let. Seveda ste naredili velikanski napredek, pa tudi močno ste se spremenili. Starši včasih težko dohajajo ta razvoj in te hitre spremembe. Ja, res je. Včasih tudi niso dovolj pozorni na spremembe na svojem otroku in v trenutku, ki v resnici ni trenutek, se jim zazdi, da imajo doma Marsovca. Aha, glede upiranja še nekaj. Pogovorno včasih rečemo, da poznamo upornike brez razloga, ki težijo vsevprek in za vsako stvar brez pametnega argumenta. Takšne imamo tudi med odraslimi in verjemite, da niso prijetni. Obstaja še druga možnost, biti upornik z razlogom. Včasih je meja med enim in drugim varljivo tanka in jo lahko prestopite zlahka. Poglejmo zadnje študentsko/dijaške demonstracije v Ljubljani. Od upiranja z razlogom (pravice mladih) je zadeva prerasla v upiranje brez razloga (nerazumno uničevanje lastnine). Poglejmo skupaj, kakšne razloge bi lahko imeli v luči nenormalnosti tega sveta.

Nenormalni svet

Naštel bom nekaj nenormalnih vidikov tega sveta, kjer lahko argumentirano izrazite svoj upor. Pa še prav boste imeli.
- Uničevanje okolja – to, kar počnemo z našo Zemljo, ni več normalno. Uničujemo in črpamo njene naravne vire, onesnažujemo okolje in živimo v vedno bolj uničenem svetu. Vsak korak posameznika, ki izraža upor takšnemu nenormalnemu odnosu do naše okolice, je za moje pojme na mestu;
- Vojne in nasilje – človek je edino bitje na tem planetu, ki svojo vrsto zatira in ubija iz nenormalno močnih motivov po prevladi. Smo nasilna bitja in to, kar vidiš v svoji okolici, je nenormalna stopnja agresije. Tako občasno med vami samimi, kot seveda na državnem nivoju, kjer divjajo vojne in državne agresije. Nenapadalnost je lahko dober izraz upora takšnemu stanju;
- Lakota in revščina v svetu – veliko nas tlači ta planet in hrane je teoretično še vedno dovolj, le razporejena je napačno. Nenormalno deluje, da v 21. stoletju ogromno ljudi ne more preživeti zaradi kronične revščine in lakote. Upor?
- Zatiranje drugače mislečih – naša družba bi skoraj morala temeljiti na toleranci in razumevanju tudi drugačnih. S tem se srečujete vi sami, kadar zadenete v zid odraslih in njihovih konceptov razmišljanja. Svoja mnenja, stališča in vrednote se naučite argumentirano posredovati in pojasnjevati. Zahtevajte pojasnila tudi od drugih in trenirajte spoštljiv odnos do drugače mislečih. Ljudje smo različni, v tem je čar.

Foto: buenos dias

Opravičujem naslov

Čas je, da postanem bolj neposreden in s tem tudi za vas bolj uporaben. Gremo! Naštel bom nekaj pravil, ki jih lahko upoštevate, so pa povzetek že zapisanega.
Prvo pravilo: si enkratno človeško bitje, ki nima para na tem svetu. V sebi skrivaš veliko še neizživetih talentov in potencialov, tudi, če jih ni še nihče odkril.
Drugo pravilo: usoda ali volja tvojih staršev te je narodila na tale košček planeta Zemlja, ker bo slej ali prej potrebno sprejeti nekaj splošno določenih pravil naše družbe. V nasprotnem primeru boš ostal/a za vedno odpadnik, kar ni tako zelo prijeten položaj
Tretje pravilo: čeprav mogoče naša družba deluje enotna, ima v sebi veliko podskupin in ni potrebno slediti enemu kalupu. Ideja je samo v tem, da ne padete izven okvirov splošno prepovedanega. Ali drugače, ostajate znotraj meja dovoljenega.
Seveda si lahko oblikujete še svoja lastna pravila ali ta obstoječa spremenite. Videti pa je, da ne zahtevam nič nemogočega.

Zgodba o nenormalni deklici

K meni v svetovalnico je prišla mama 14-letne smrklje, ker so se začele težave v šoli. Občasni izostanki, punca je imela s kulijem porisano roko, ocene slabe in začela se je oblačiti v črno in uporabljati temna ličila za oči. Skratka, mati je prišla z vprašanjem, ali je njena hči sploh še normalna. Običajno na začetku povprašam, v kakšni družini živijo, koliko je še sorojencev, če sploh kaj, kje je oče ali so v družino vključeni stari starši in podobno. Mati je povedala, da so popolna družina, starejši sin je že na fakulteti in živi pori njih. Oče punce pa veliko dela in nimam časa za obiskovanje psihologa. So jim pa na šoli rekli, da bo treba razmisliti o kakšnem zavodu, če se situacija ne bo popravila. Skratka, cela kriza. No, punca, recimo, da ji je ime Maja, se na začetku ni želela kaj dosti pogovarjati z mano. Raznih svetovalcev, psihologov, pedagogov in drugih –ogov je imela že polno glavo. Hotela je imeti mir. Vseeno so me zanimale njene težave, oziroma tisti del njene odraščajoče odraslosti, ki težave zaznava in jih je tudi pripravljen reševati, ne zgolj upor. Po treh srečanjih je povedala, da je doma totalen »šit«, mama se baše z nekimi tabletami za živce in to predvsem zaradi očeta, ki pije veliko alkohola. Sicer ni pijanec iz filma, ki se valja po jarkih, vendar vsak dan po službi zavije na pivo ali dve ter domov prihaja pozno lepo »pod gasom«, se zavali pred televizor in renči na okolico. Mama svojo žalost zdravi tako, da dobiva pomirjevala in antidepresive od svojega zdravnika in je vedno bolj obupana. Svojo napetost blaži tudi tako, da teži Maji z nerazumljivimi zahtevami, je v komunikaciji z njo vedno živčna in poskuša ukazovati. Mamini stavki se začenjajo z »Ti moraš …«, »Zakaj ti ne …«, »Moraš me ubogati, ker …« in podobno. Oče se z Majo ne pogovarja že nekaj let nič drugega kot občasno zaradi ocen, ko »znori«.
Zdaj pa vas vprašam, kdo je tukaj nenormalne in kdo potrebuje terapijo, zdravljenje in kdo mora spremeniti svoj odnos do okolice? Maja ali njeni starši? Sami veste odgovor.

Pamet v roke

Vedno trdim, da smo odrasli tisti, ki smo najbolj odgovorni za dogajanje v družbi, posredno tudi glede vašega vedenja. Hočete ali nočete, odzivate se na splošno dogajanje v družbi. Lahko se mu upirate, vendar hkrati tudi prevzemate vzorce našega vedenja in ga nekoliko spremenjenega nadaljujete. Pri tem, pamet v roke! Odrasli vam pogosto nismo v zgled in se vedemo otročje, nezrelo in butasto – vse pod krinko formalne odraslosti. Prosim, ne sprejemajte tega nekritično, ampak uporabite mlade možgane in presojajte, kaj je prav in kaj je narobe. Če vzamemo za primer občasno govorjenje v našem Državnem zboru, ki ne samo presega meje dobrega okusa, ampak ima elemente sovražnega govora. Dragi moji, to niso standardi civiliziranega človeka, to je pod ravnjo izobraženega in razmišljujočega homo sapiensa. Torej, tega vzorca vam nikakor ni treba vzeti za svojega. Bodite pametnejši od nas. Bi šlo?

O normalnosti zadnjič

Moj namen ni bil da vam težim. Namen je bil, da se glede vprašanja normalnosti razbremenite in da o njem tudi razmišljate. Mogoče je bil dosežen. Kadar vas nekdo preverja glede normalnosti je zoprna zadeva v tem, da lahko dobite občutek, da ste nenormalni ali po domače – nori. No, ta filing pa ni ravno najboljši. Za veliko večino vas sem trdno prepričan, da ste znotraj normalne populacije vaših let. Brez panike torej. To lahko poveste tudi svojim staršem, da naj se informirajo glede značilnosti vaše vrstniške skupine in vam ne vzbujajo slabih občutkov nenormalnosti. Uf, tole sem moral napisati.

Ali je svet padel s tečajev ali se nam tako samo zdi?

Za konec bom kratek. Mislim, da se nam vseeno tako samo zdi. Kadar imaš 13 let in imaš občutek, da gre vse narobe s teboj na čelu, se takšne občutek lahko razvije. Preverjanje normalnosti in nenormalnosti je bila razvojna naloga vseh naših prednikov. Mogoče se pa motim. Starodavni Maji napovedujejo konec sveta za leto 2012. Bomo videli. Do takrat pa ostanite normalni.

matic munc, psiholog