Najprej se moramo strinjati glede enega osnovnega vprašanja, drugače bomo zelo težko napredovali. Ali se ti zdi sploh smiselno hoditi v šolo in se tam učiti za določen poklic ali pripravljati za vstop na fakulteto? Zadnje tedne srečujem kar nekaj precej obupanih smrkovcev in smrkelj, ki trdijo, da se jim to ne da početi. Pravijo, da je vse brez veze in da je bolje, če človek malo lenari naokoli in potem bo že. Denarja je veliko, samo pobrati ga je treba. Hoditi v službo za borne denarce pa je ‘malo mimo’. Potem znajo takšni filozofi obsedeti doma in gojiti plesen na komolcih, dokler pri dvaindvajsetih letih ne spoznajo, da so ostali nekvalificirani delavci, kot se temu reče. Njihovo znanje je primerno samo za najbolj nehvaležna dela, ki jih nočejo opravljati.
Odrasli ob takšnih izjavah dobimo lažje napade tresavice, rdečo barva v lica in podobne znake splošnega obupa nad mladino. V resnici vam sicer želimo povedati, da smo kaki dve desetletji ali več na svetu od vas ter da smo marsikaj že videli in doživeli. V resnici smo se sami ubadali s približno podobnimi idejami, kako se bomo odselili v Indijo in tam živeli od zraka ali bili svobodni umetniki brez obveznosti. Potem smo se malček postarali in postali resni. Spoznali smo, da življenje ni hec ter začeli resno delati. Zato smo danes tam, kjer smo in vam solimo pamet. Smo pa ob tem postali tudi malo dolgočasni. Nekako takole gre.
Vseeno upam, zaradi tebe in ne zaradi nas starejših, da želiš iz svojega življenja narediti nekaj koristnega, izkoristiti svoje talente in zmožnosti. Skozi življenje se nočeš sprehoditi kot naključni nabor človeških celic z minimalno uporabo možganov. Skratka, nekaj želiš doseči, ta trenutek se ti pa niti pod razno ne sanja, kaj to je.
Služba, poklic ali delo
Teorija naj bi šla takole: preostanek življenja bom delal nekaj takšnega, kar me veseli in za to bom tudi plačan. Žal veliko ljudi hodi v službo, ker mora in ker drugače ne zmore preživeti sebe in družine. Zjutraj jih videvamo na avtobusih in ne delujejo srečni. Roko na srce, tudi vi mulci ne delujeta najbolj srečna mladina tam okoli pol osmih zjutraj. No in tako se ta kolonija manj srečnih vsako jutri vali proti svoji mučilnici in čaka na odrešujoči petek. Ni čudno, da nekateri mladi nočete po tej poti. To so namreč ljudje, ki hodijo v službo, kjer služijo. Služijo šefu in zaslužijo denar.
Moja naloga je, da vam poskušam razložiti, da tudi ni treba. Na srečo poznam kar nekaj ljudi, ki svoje delo opravljajo z veseljem. Delajo sami ali v skupini, počnejo zadeve, ki jih zanimajo, razvijajo svoje potenciale ter se pri vsem skupaj še dobro zabavajo. Njihova pot do uspeha ni bila vedno preprosta, pogosto so se morali presneto potruditi za dosego cilja. Kadar pa jih danes vprašate, če je bilo vredno, vam z nasmeškom odvrnejo, da vsekakor. Lahko rečemo, da so našli svoj poklic.
Poklic je vreden veliko več kot služba. Izvor besede poklic v slovenščini izhaja iz glagola ‘poklicati’ in za poklic moraš biti ‘poklican’ ali če hočete malo drugače, izbran. Torej iščemo tisto mesto pod soncem, za katero smo izbrani ali poklicani, da ga zasedemo. To ni lahka naloga in mnogi so se večkrat zmotili v življenju, dokler niso končno našli svojega poklica. Ali pa jim tudi ni uspelo, žal. Mi ga bomo iskali. Poklic namreč.
Iščem svoj poklic!
Iskanje svojega poklica deluje težka naloga za nekoga, ki ima štirinajst let in si ta trenutek ni povsem na jasnem kaj bi počel sam s seboj, kaj šele, kaj bo počel čez deset let. Kljub temu nas šolski sistem nekako sili v takšne odločitve. Na svoj način si lahko dokončno odločitev podaljšaš preko gimnazije, ki ponuja splošno izobrazbo, do časa odhoda na fakulteto. Seveda, če so takšne tvoje želje in imaš za to pogoje – beri točke.
Glede na to, da vsi ne vemo vsega, sploh pa ne o samih sebi, in da na drugi strani običajno tudi ne mahamo z obsežnimi šopi papirjev, kjer bi bili zapisani vsi poklici tega sveta, je iskanje lastnega poklica zahtevna naloga. V šoli se tega lotijo tako, da vam kolegi psihologi izmerijo različne sposobnosti za področja človekovega delovanja ter ti pozneje te sposobnosti predstavijo skozi očala nadaljnjega izobraževanja. To je ena možnost.
Občudujem tiste, ki so že zgodaj vedeli, kaj bo iz njih nastalo ter so kasneje samo uresničili svoj načrt. Takšni verjetno ne berejo takšnih člankov, ker od njih nimajo kaj odnesti. Ker jih torej verjetno ni med nami, se jim ne bomo preveč posvečali.
Recimo raje, da ste v veliki večini bolj ali manj zmedeni. Na vas bombardira kopica informacij, obiskujete informativne dneve in berete brošure. Oče bi imel sina zdravnika, mama hčerko pravnico, ti pa bi oblikoval/a avtomobile na risalni deski hudega dizajnerskega studia. Tvoja srčna želja se ti na trenutke zazdi težko uresničljiva ali pa je pot do tja videti neskončno dolga. Včasih se ob tem raje sprijaznimo z nečim drugim, kar deluje bližje in lažje. Tako ne uresničimo svojih želja in lahko postanemo še eden izmed tistih, ki zgolj hodi v službo. Kako torej premagati zmedenost?
Na izi!
Hitre odločitve včasih niso ravno najboljše. Sploh kadar se pogovarjamo o lastni prihodnosti. ‘Vzemte’ si ga na izi! Nekatere čaka še preostanek šolskega leta za to odločitev, drugi imate še več časa, spet tretji ste se enkrat že odločili, vendar bi radi svojo pot začrtali drugače. V vsakem primeru je dobro
Nič se skoraj ne zgodi čez noč. Tudi za načrt svojega poklica je potreben čas in še nekaj. Potrpežljivost je lastnost, ki vam jo včasih nekoliko primanjkuje, je pa pri takšnih dolgoročnih zadevah nujno potrebna. Naslov tega podpoglavja ni kar tako ‘na izi’, kar ne pomeni, da naj vam za vse ‘dol visi’, ampak da ohranite trdne živce in kanček razuma. In … ne odločamo se hitro in mimogrede, ko nam že teče voda v grlo.
Postopnost je še ena skrivnostna lastnost, ki odlikuje bolj zahtevne odločitve v zvezi s poklicem. Do tiste risalne deske s hudimi avtomobili je dolga in postopna pot. Ne zahteva samo šolanja, mogoče celo v tujini, ampak tudi veliko nabiranja izkušenj in domačega eksperimentiranja z oblikovanjem. Končni cilj ni nemogoč, zahteva pa postopni načrt.
Predvsem pa poskušajte razmišljati široko, na svetu niso samo gimnazije in strokovne šole za tiste s premalo točkami. V resnici je človeških poklicev in služb ogromno, ljudje za svoje preživetje počnemo različne stvari in za marsikatero od teh dejavnosti obstaja ime in tudi šolski program. Pustite svoji domišljiji prosto pot in si zamislite nekaj sanjskega. Potem se spustite na trdna tla in poskušajte tem sanjam dati ime.
Kdo kaj ve in kje lahko kaj zvem?
Hja, zadeva je takšna. Upam, da imate doma vsaj toliko urejene odnose, da se lahko o tej prelomnici v vaših življenjih najprej izdatno posvetujete s starši, vendar to ni edini vir informacij.
Že omenjeni informativni dnevi so ena od oblik podajanja podatkov o določeni šoli ali šolanju. Tja načeloma gremo zato, da kaj zvemo in ne da zehamo v zadnji vrsti. Na šolah, kjer informativne dneve pripravijo tudi dijaki sami, lahko od njih izvrtate ogromno koristnega v pomoč pri lastni odločitvi. Samo vprašajte!
Internet – to, da svetovni splet ni namenjen samo čvekanju in igranju igric smo že enkrat (ali večkrat) obdelali. Izkoristite to okno v svet in iščite svoj poklic s pomočjo interneta. Ne samo spletne strani šol, tudi različni forumi znajo biti zanimivi, seveda pa lahko z iskanjem odkrijete tudi ljudi, ki na svetu kot svoj poklic opravljajo najbolj nenavadna dela.
Čvek s prijatelji – namesto klepetanja o manj pomembnih stvareh lahko druženje s svojo klapo uporabite za debato na temo poklicev. Pa ne samo enkrat, ampak nekajkrat, dokler se ti sitaucija vsaj malo ne zbistri. Vse nekako v duhu pregovora: ‘več glav več ve’!
V tvoji okolici je po vsej verjetnosti veliko odraslih ljudi, ki opravljajo različne poklice in jih lahko spoznaš osebno. Tako dobiš živo sliko tega, kaj te čaka v primeru, da se odločiš za podobno poklicno pot. Včasih se lahko izkaže, da tudi psihologi lahko kaj vemo – na šoli imate strokovno službo, ki je med drugim namenjena tudi poklicni usmeritvi. Najavi se!
In na koncu, vendar nikakor ne najmanj pomembno, je slediti lastnemu srcu in željam. Ne izdajte samih sebe, temveč pogumno brskajte po sebi, dokler ne začutite, da ‘to je to’!
Česa vas v šoli ne učijo, ti pa znaš
Šport
Vrhunski športniki so najboljši ambasadorji svoje države. Tako pravimo. Takšen status je prihranjen sicer samo za res najboljše. Športna vzgoja sicer obstaja, vendar to seveda ni trening, ki pa zahteva celega človeka. Cena za veliko odpovedovanja je visoka, nagrada pa lahko čudovita – recimo, da stojiš na odru za zmagovalce na olimpijskih igrah …
Umetnost
Videti je, da mojstri, ki sestavljajo šolske programe zelo dobro vedo, da človek potrebuje matematiko, fiziko, kemijo, slovenščino, tuje jezike, geografijo in zgodovino – z vsem spoštovanjem do teh šolskih predmetov – in včasih pozabijo, da so to šolske snovi, ki zahtevajo in spodbujajo predvsem eno vrsto človekovega mišljenja, ki mu s tujko pravimo konvergentno (recimo temu usmerjeno mišljenje), manj pa drugo vrsto mišljenja, ki ga imenujemo divergentno (ali razpršeno). Nič od tega ne pomeni, da smo manj pametni, samo način razmišljanja je drugačen.
Med dejavnosti, ki zahtevajo divergentno mišljenje, štejemo vsaj: fotografijo, gledališče, film, glasbo, oblikovanje, slikanje, kiparjenje … No, za prave genije velja, da imajo sposobnost obeh vrst mišljenja.
Komunikacija in odnosi med ljudmi
Sposobnost navezovanja dobrih in pozitivnih stikov med ljudmi je odlična kvaliteta, ki v šolskem merilu ni ravno merljiva s šolskimi ocenami, je pa lahko izjemno pomembna pri vsakodnevnem življenju. Tudi pri vseh poklicih, ki vključujejo delo z ljudmi, je takšna lastnost zelo cenjena. Omenimo pedagoge, socialne delavce, novinarje, psihologe …
Zanič odločitve
Načeloma so vse odločitve tvoje. Sprejete po treznem premisleku v danem trenutku niso napačne, ampak najboljše za tam in takrat. Mogoče se čez čas izkažejo, da za tukaj in zdaj ne veljajo več, zato jih boš mogoče želel/a spremeniti in se odločati ponovno. Zanič odločitve pa vseeno obstajajo in to so tiste, ki niso sprejete po lastni volji in razmišljanju, ampak so rezultat vpliva okolja.
Imam ravno dovolj točk za to šolo
Imeti premalo točk ni ravno fino. To je dejstvo. Vseeno mislim, da je dobro slediti svojim sanjam in jih poskušati uresničiti. Spomnim se svojega sošolca, ki je vedno trdil, da bo pilot. Nismo mu verjeli, celo smejali smo se mu in resnično ni nič kazalo, da bo sedel za krmilom letala. No, čas marsikaj spremeni, kaj šele vztrajnost. Zgodba ima sicer predvidljiv a srečen konec. Danes ima izpit za pilota. Kakorkoli, same točke so sicer res izbirni kriterij, vendar naj ne bodo edini. V resnici poskušajte pogledati svoja nadaljnja štiri leta šolanja tako, da ni fora v tem, da na šolo nekako pridete, ampak da tam tudi ostanete.
Grem na šolo, ki je blizu doma
To je eden izmed izgovorov lenuhov. Ne bom se vozil preveč daleč, da mi ne bo vzelo veliko časa, zato bom hodil na šolo, ki je sicer brezvezna, bom pa lahko spal pol ure dlje vsako jutro. In tako štiri leta. Ne deluje najbolj bistro, kajne?
Vsi moji prijatelji/ce gredo tja, grem pa še jaz!
Eh, prijatelji so super in imamo jih radi. V določenih obdobjih življenja nam stojijo ob strani, z njimi si delimo iste interese in želje in pogosto gremo vsak svojo pot. Pa še vedno lahko ostanemo prijatelji. Odločitev za šolo, kamor gre večina tvoje družbe kaže bolj na tvojo nesigurnost ob tej prelomnici in bi nekako rad/a s seboj vzel/a še celo svojo družbo oziroma šel ali šla tja, kamor gredo oni. Za takšno odločitev ti lahko hitro postane žal. Kje so že tvoji najboljši prijatelji iz vrtca?
Moj dedek je hodil tja, oče tudi, zdaj tudi jaz
Da, vendar ti nisi klon svojega dedka, niti klon svojega očeta (ali matere). Vsak izmed vas je unikatno človeško bitje, nekoliko podobno staršem ali sorojencem pa vendar v nekaterih točkah povsem drugačno od njih. Ustvarjaj in ne kopiraj! Mogoče boš prvi ali prva v svoji družini, ki boš prekinil/-a tradicijo zdravnikov, pravnikov, profesorjev …, vendar je končni cilj, da postaneš tisto, za kar si poklican. Mogoče to ni ravno stvar družinske tradicije, temveč tvoje odločitve.
Namesto konca...
Baz Luhrmann je režiser, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja posnel moderno filmsko verzijo Romea in Julije, kjer sta igrala Leonardo Di Caprio in Claire Danes. Kdor misli, da je Shakespeare za v staro šaro, naj si ga ogleda. Pred kratkim smo lahko videli njegovo Avstralijo in pred tem Moulin Rouge. Kakorkoli, tale gospod Luhrmann snema tudi glasbo in tako je leta 1999 posnel skladbo Everybody's free (to wear sunscreen). Besedilo je del eseja, ki ga je spisala kolumnistka ameriškega časopisa Chicago Tribune Mary Schmich. Zakaj sem vam natrosil toliko podatkov? Zato, da bi pri svojem pohajanju po svetovnem spletu zajadrali tudi na video spot tega komada in si prebrali njegovo besedilo. Odlično je! V resnici je v dobrih petih minutah povedano vse tisto, česar vam nisem uspel napisati tukaj. Srečno!
matic munc
Komentarji
.. končno neki, kar je
.. končno neki, kar je vredno prebrat. :')
__________________________________________________________________________
When life gives you a hundred reasons to cry, show that you have a milion reasons to smile.