Pozdravljene!!:))

Se opravičujem, sem nalepla napačen link ... :D Tko d tuki je pravi(upam haha :D)

http://www.mojaanketa.si/anketa/220731770/1/

Vam bom reeees hvaležna!:D

Hejlaaa:))

Bi mi naredile eno veliko uslugo če bi si uzele 10 minutk in rešle to anketo
http://www.mojaanketa.si/surveys/results/220731770/

Res rabim odgovore, vam bom zeloo zelo hvalležna!

Hvaaalaa:)))

"Nika, zakaj se pogovarjava o tako neumnih rečeh?", je odmevalo v moji glavi.

Pogledala sem v skodelico in opazovala, kako se spenjeno mleko meša s kavo in postaja rjavo. Na hitro sem ga pogledala in videla, kako me še vedno tako od blizu gleda. Nasmehnila sem se.

"Nika, ti si res čudna," je smeje rekel in prijel mojo roko.
"Zakaj?" sem vprašala.

Ko sem po pouku stopila iz šole, sem ga takoj zagledala. Stal je pri ograji, z rokami v žepu in se prestopal na mestu. Verjetno ga je zeblo. Srce mi je začelo razbijati, zato sem se za trenutek ustavila in globoko udihnila. Mimo mene je sopila Urška, ki je trdno stiskala Lukovo roko.

"Srečno," je rekla in mi pomahala, Luka mi je pa samo pomežiknil.

Do večera sem vsakih pet minut pogledala telefon in videla isto sliko - nobenega novega sporočila. Ko sem se utrujena in razočarana vrnila domov sem si skuhala čaj in se odpravila v sobo. Oblekla sem si najudobnejšo trenirko, zavila sem se v debelo očetovo majico in si zavrtela malo glasbe. Sedla sem v fotelj in počasi srkala čaj, medtem ko mi je v glavo plesalo le eno vprašanje: Zakaj mi ne odpiše?

Novega leta se ne spomnim popolnoma natančno, verjamem pa, da je bilo zabavno, glede na stanje v stanovanju naslednje jutro. Začelo se je z nič hudega slutečo pivsko igrico, potem pa se sprevrglo v razvrat. Vsaj tako je izgledalo. Ne spomnim se. Urška me je izzvala in morala sem poljubiti Marka in skregali sva se, ker je izgubila moj vžigalnik. Seveda sva se potem kmalu pobotali. Ob polnoči smo verjetno odprli šampanjec in Luka je od nekje privlekel prave steklene kozarce, kar ni bilo preveč pametno, saj smo tri razbili in Vid se je kar močno porezal po roki.

Domov sem hodila zelo počasi. Zeblo me je in kapljice solz so začele počasi kapljati iz mojih oči. Dokaz, da mi je preveč pomenil. Obrisala sem jih v robček, a ustaviti jih nisem mogla. Dvakrat sem se ustavila, da bi se obrnila in šla nazaj k njemu, ampak me je zadržal moj ponos. Nazadnje sem le bila pred hišnimi vrati, tiho sem vstopila, jih zaklenila ter odšla spat. Oči sem držala trdno zaprte, glavi sem preprečila razmišljanje in zaspala. Sanjala sem tisoč slik, Klemnov pogreb, požar na bencinski črpalki, njega z drugim dekletom...

"Nisem mogla," sem naslednji dan rekla Urški, "tam sem bila, tako pogumna in  moje misli so vse tako lepo povedale, a nisem mogla iztreči niti besedice. In potem sem rekla, da sem ga prišla samo pozdravit. Najbolj neumen izgovor vseh časov. Zvečer me je klical, ampak se nisem javila. Sploh si mu ne upam več pogledati v oči... Vedel je, da ga nisem prišla le pozdravit, a je bil vseeno vesel, da se vidiva. Tako preveč popoln je."
Utihnila sem, ker sem ugotovila, da preveč govorim.

V ponedeljek me je zbudil nadležen zvok budilke, ki sem jo ekspresno ugasnila. Odprla sem oči in se ozrla po prazni postelji. Pogrešala sem njegov jutranji poljubček. Potem sem se zavedla, o čem razmišljam in počasi vstala ter nase zvlekla kavbojke in pulover. Čudno je bilo, ker se mi ni mudilo. Uspelo se mi je celo naličiti doma in nisem pretekla cele poti do avtobusa. Pred bencinsko ni bilo temno modrega forda, kar me je malo razžalostilo. Potem sem se opomnila, da nisva zaljubljena in šla naprej.

V petek sem šla po šoli domov, spakirala nekaj stvari in se poslovila od mame. Že prej sem ji rekla, da bom čez vikend pri Urški. Klemen me je čakal pred njegovo fakulteto. Stisnil me je in na hitro poljubil.

"Končno," je rekel, ko me je zagledal, "mislil sem že, da ne boš prišla."
"Nikoli te ne bi pustila na cedilu," sem se mu nasmehnila, on pa je prijel mojo roko.